Bog ga pomiluj, dobar je bil …

Kdo je rekel, da je sonce povsod isto? Sploh ni res! Popolnoma drugačno je če sije na razvajene travnike, ki jim skuša ukrasti rosne bisere, kot takrat, kadar se odloči prežgati kamniti pokrov sveta in ga prekaliti v slanici …
Pa vendar, kdo bi ga lahko obsojal? Saj prav zato, da se ga naužijemo …
…tako radi sledimo njegovim prašnim potem …
…se podamo celo čez morja …
… da bi spet stopili na kamnite obale …
… in si ogledali stara mesta …
… ki pa se vsako poletje, kot po čudežu, znova pomladijo …
… zacvetejo …
…ali pa se, v svoji divji lepoti, spet pokažejo le nekoliko drugače.
Tolikokrat si ga že videl … pa se ga prav zaveš, šele ko izgine …

Pusti vendar še kaj doma!

Odhodi na dopust so me zmeraj navdajali z nekakšnim odporom. No, pravzaprav niti ne sami odhodi, to je že v redu – samo, da se gre; le priprave … ej, to mi je mrzko do kraja. Vse spokat, stlačit v avto, stokrat prečekirat če je tam tisto, pa ono … pa kje je tista reč, pa druga … koma! In seveda neizogibni družinski dueli … tega ne rabiš … spokaj svoje in ne skrbi za moje … to je preveč … to ni preveč … jaz že vem kaj pride prav … ne veš …
Ko je vse, z nami vred, nekako le v plehu, sem kar rahlo izpraznjen, skoraj potrt … toliko vsega-; a smo sploh še kaj pustili doma? Dobro, okej, saj gremo … samo da lahko vrtim volan. Čao.SI za en teden – Bog te varuj in nas tudi.
Ko preživimo tisti naš skopo dodeljeni terminček na nekakšnidestinacijikjerpačžeje, redno ugotavljam, da smo privlekli s sabo pol preveč in približno četrt premalo. Skratka, nikoli ni vsega kar bi prišlo prav in zmeraj je še ogromno tistega, kar nikakor ne pride prav.
Kako je bilo lani, smo že tako ali tako pozabili-, pa nič ne de, saj ne bo letos nič drugače.
Vsi razumevajoče kimajo ko nevemkateričže tradicionalno razlagam zlato počitniško načelo-, da za en teden na morju potrebuješ največ toliko oblačil, kot jih lahko držiš na mezincu ene roke, pa se, razen mene, tega seveda nihče ne drži.
Nazaj gre vseeno nekoliko lažje … nekoliko. Razmišljal sem že, če bi vse pustili kar tam kjer smo bili … Če so nam pobrali denar, naj imajo še cape … To sem menda že predlagal nekaterim.
In kaj so rekli …?
"Ja … lahko, če boš kupil vse novo!"
Ajde … trpaj!

Investicija #2

Kar dolgo je že od prve objave na temo najbolj znamenite sevniške novogradnje. Vmes se, vsaj na videz, nekako ni veliko dogajalo. Simončičeva vila je šla že spomladi, nekaj za njo Repšetova hiša z vsemi pritiklinami, potem je bil pa par mesecev mir. Očitno pa investitor ni obupal, le zadeva je morda bolj komplicirana, kot je sprva kazalo. Za namene, ki ih ima, je namreč moral prestaviti glavni sevniški plinovod, kar pa pomeni graditi po natančnih zahtevah dobaviteljev plina in točno tempirati čas preklopa veje. No, tudi to mu je očitno uspelo, plin še imamo, bagri pa so se medtem že zapodili v britofski hrib. Kot kaže so tam naleteli na precej odločen odpor, to se pravi - živo skalo, ki se nekako ne da samo na prigovarjanje. Jo bo treba kar lepo počasi skljuvati. Medtem so razkrili tudi že Kideriča, ki bo verjetno kmalu na tleh … Preseliti morajo še eno gospo-, nova hiša v Drožanjski je že skoraj nared zanjo, pa bo šla še zgornja hiša. Prestavili so torej plinovod ...... podrli nekaj dreves ...... ter se lotili skale in tudi Kideričeve hiše.

ZadnjiM URAm tužno speva …

Spet tema v katero se nisem nameraval obregati, ker je po svoje mučna in se mi zdi, da že kuka iz vsakega smetnjaka. Toliko brezplačne reklame za neko blagovno znamko, naši mediji morda niso še nikoli sproducirali-, žal dvomim, da so zaradi tega soboški krojači prodali kakšen gvant več kot sicer. Ob zadnjem rotečem pozivu Slovenske odškodninske družbe, da naj praktično vsi pošljemo svoje predloge, kako bi rešili to podjetje, pa le ne morem ostati ravnodušen. Dejstvo je, da se je poleg velike drame (baje) največje tekstilne tovarne v Evropi, do nagega razgalila tudi vsa beda (ne-)funkcioniranja vodstva nekega podjetja in slovenske države. Z vseh strani poslušamo samo stokanje: "Kaj nam je storiti, kaj nam je storiti… ?" Strašen razvojni problem, kruta usoda, ohromitev celotne regije, tisoči na cesti … kot, da lahko jokanje količkaj pomaga. Ja, prav nič ne bo boljše, dragi moji, pa če se utopimo v solzah.
Če še nekako razumem sindikaliste in župane, ki morajo, že po službeni dolžnosti, kazati zaskrbljene obraze, pa ne razumem lastnikov. Država ima, preko Slovenske odškodninske družbe v Muri d. d., le 12,23% lastniškega deleža - pa kar naprej poslušamo jamrarije, kot da gre za firmo v sto procentni državni lasti. Ja, kje so pa ostali, vas vprašam? Kaj čakajo? Da država reši tudi njihov denar ali pa je vsa zgodba spet nekakšen "špil", ki ga bomo razumeli šele čez kakšno leto?
Firma je očitno več kot godna za stečaj, tako kot že tolike pred njo, ker pač ne posluje z dobičkom. Tu ni kaj dodati. Zdaj vsi v en jokajo kako mačehovska da je država, ki noče spet nasuti cekinov za poplačilo nekaj upnikov in se upa spraševati še takšne neumnosti, kot so razvojni programi, prestrukturiranja … Spoštovani lastniki in uprava, za kaj ste pa do sedaj dobivali plače? Ali morda niste vseskozi spremljali svojih poslovnih rezultatov in gledali, kaj se dogaja na svetovnem tekstilnem trgu? Še jaz, ki nimam pojma, vem, da se je glavnina proizvodnje (vsaj začasno) preselila v dežele s ceneno delovno silo, vendar spet ne vsa in tudi ne čez noč. To se dogaja vsaj zadnjih 10 in več let. Kdor tega v desetih letih ni opazil in se prilagodil je – oprostite, ampak tako pač je – tepec, pa čeprav z diplomo ekonomske fakultete. Izkaz poslovanja podjetja, je od leta 2002 do leta 2009, kot je prikazano v sicer vzorno pripravljenem poročilu za leto 2008, negativen. Vseh sedem let! Sedem let izgube, na ne vem koliko podlage …? Hudičevo veliko časa za razmišljanje – pa nič.
Bistvo uspešnega podjetništva je prilagodljivost, iznajdljivost in nekaj tveganja, nič drugega – tržne razmere je potrebno spremljati, se prilagajati in po potrebi preusmerjati aktivnosti. Ni druge … izdeluješ in prodajaš lahko tisto, kar ti bo konec meseca krilo stroške in pustilo še kaj viška. Če ne, potem tega ne počni več, vsaj tako ne, kot do sedaj ali čim prej poišči nekaj drugega.
In kaj se torej gre država, kot eden od solastnikov podjetja, pa niti ne največji? Javni natečaj za zbiranje najboljše ideje kako bi rešili polno naloženi voz brez voznika in to na klancu. Ne razumem! Zakonodaja je jasna in naj bi veljala za vse …, če jo mora kdo spoštovati so to državne inštitucije. Pogoji insolventnosti so točno določeni in pristojnosti nadzornega sveta tudi. Kaj je tu še za mečkati in čakati "zainteresirano, strokovno in investicijsko javnost" , da bo predlagala izvedbo čudeža.
En in edini predlog te javnosti, ki se je že pojavil in ponudil celo nekaj lastnih sredstev v posel, so eminence nemudoma označile za nedomišljenega in za državo nesprejemljivega. Ostal je torej predlog nesojenega celjskega župana, ki verjetno ne bo v biznis vložil niti enega svojega evra, pa vseeno z državnim in EU denarjem naredil firmo za 1.400 ljudi.
Mura je bolj počasna reka in tudi v vodstvu istoimenskega podjetja se očitno nikomur nikoli ni preveč mudilo, tudi zdaj se jim ne … vedno so imeli botre, ki so lahko segli v žep, ko je bilo treba ali "prepričali" bankirje, da so s stisnjenimi zobmi spet zavrteli zapahe na sefu.
Vsi nenehno govorijo samo o denarju, nihče pa o tem kaj bodo delali z njim … mogoče še ne vedo, najbrž tudi šivati ne znajo …

Kr tko nekam … #1

Zaželel sem si potovanja. Kdor me ne pozna, bi rekel … nič posebnega! Kdor me pozna, bi najbrž nekoliko prizanesljivo vprašal … a misliš morda celo do Celja? No, v bistvu se v meni skriva velik potepuh … res je pa tudi, da se zelo dobro skriva. Skratka, nemirni popotniški duh v meni vstaja iz pepela in me vleče v planetarna doživetja. No-, naj kar takoj razočaram tiste, ki pričakujejo potopis in, na drugi strani pomirim tiste, ki sem jim morda še kaj dolžan … Fizično se ne bom veliko premikal, ne dosti bolj, kot se ta trenutek. Potoval bom namreč kar tako, kot sem prepotoval večino krajev v življenju … s prstom po zemljevidu, kajpada. Lahko bi rekel, da je duh voljan, a meso šibko. Resnici na ljubo-, za takšne popotnike, kot sem jaz, ni bilo še nikoli tako dobrih možnosti kot sedaj. Vse imaš kar na spletu – pa se podajmo …
Vsaka količkaj resna pot se začne z nekakšnim resnim ciljem-, torej, izbrati je treba kraj, kamor bi potovali. Pustolovec, se ne bo ukvarjal z davnimi hrepenenji ali morebitnimi skritimi željami … nič od tega. Človek od akcije - se odloči oditi in torej takoj gre – kamorkoli! Saj nisem rekel, da si morda kam posebej želim. Rekel sem le, da bi rad potoval, torej je pravzaprav vseeno kam.
Pa naj odloči žreb! In to kar iz seznama krajev v solidnem Timesovem atlasu, ki mi ga je nekoč, pod ugodno, podturil neki trgovski potnik. En teden kasneje sem sicer istega videl v knjigarni še ceneje, vendar sem potniku vseeno hvaležen, ker ga sam najbrž ne bi kupil. Za pomoč pri žrebu uporabim še prvo knjigo, ki jo dosežem na polici in to je … "Ljubezen in duhovna rast", ah … kako primerno, no, za žreb bo že dobra. Odprem naključno in prva črka na strani je "s", odprem še enkrat in tokrat je "k". Torej kraj bo na "s" in sicer prvi, ki ima v oznaki dela zemljevida črko "k". Evo, že imam, 41K1 - Sahaswan Indija. Opaa … Indija!
Pa poglejmo nekaj iz leksikona-, mesto leži v zvezni državi Uttar pradesh, približno 180 km JV od Delhija, regija Upper Doab, okrožje Badaun. Sahaswan šteje okrog 60.000 prebivalcev, največje bližje mesto Budaun, ki je oddaljeno približno 50 km pa 150.000. Prebivalci okrožja so pretežno hindujci, ki jih je okrog 80%, ostalo muslimani. Mesto ima nekaj industrije in dva kolidža, predstavlja pa središče širšega, predvsem kmetijsko pomembnega področja porečja reke Ganges. Mesto je z ostalimi večjimi kraji povezano predvsem s cestami, najbližja železniška postaja je 30 km oddaljena. Dobro, to je torej to – mesto, približno kot naše Celje, s to razliko, da je tam pismen vsak tretji človek in da sem 6000 km daleč stran. Kakorkoli, gremo torej v Sahaswan. A kako?
Najprej vizum – ambasado imamo zdaj tudi v Ljubljani, torej je zadeva enostavna, stane pa 50 € brez ostalih stroškov. Za Indijo se bo treba založiti z US dolarji in to po možnosti z drobižem. Potoval bom kajpada z letalom.
Najbližje letališče je Delhi. Malo pobrskamo in že najdemo najugodnejšo varianto na relaciji Dunaj-Delhi, vse ostalo je slabše. Letim torej z Air India in sicer, 12. 9. dol, nazaj pa 19. 9., stroški vozovnic povratnega leta znesejo 584 €, pristojbine posebej. En teden bo moral biti dovolj za pot od Delhija naprej, ogled mesta ter seveda vrnitev. Na Dunaj je kajpada treba najprej priti in recimo, da grem kar z vlakom iz Celja. Cena povratne vozovnice na relaciji Celje-Dunaj znaša 103 €. V Delhiju grem potem lahko na vlak za Bareilly in nadaljujem z avtobusom proti Budaunu in Ujhaniju, če seveda vozi, ker vlaki na tej relaciji očitno ne. Najbolj verjetno pa bo bolje že v Delhiju poiskati avtobus za Budaun (via Kasganj) in v Ujhaniju dol. Potem se bo treba pač znajti in najeti nekega šoferja ali kupiti bicikl za slabih 30 km ostanka poti do Sahaswana. Stroški niso bistveni, ker so prevozi po Indiji poceni (spalnik iz Delhija v Bareilly, na primer pride okrog 3€), prav tako posebej ne računam stroškov prevoza po Sloveniji, v Indiji pa se baje da preživeti z 10 do 20 € dnevno.
No, potem si to indijsko mesto končno ogledamo, kakšno noč malo pospimo, skušamo prisluhniti domači glasbi, slikamo kolonialne in post-kolonialne spomenike, kupimo nekaj spominkov, se gremo namočit v sveto reko, si morda uspemo pokvariti prebavo z lokalnimi specialitetami in že tečemo nazaj, v obratnem zaporedju.
En teden je za Indijo seveda zelo kratek-, vendar mi smo se odločili samo za to mesto, druga nas tokrat pač ne zanimajo. No tako, potovanje je za nami in spet smo doma – razburljivo, ni kaj, a šlo je po sreči.
Ker seveda v resnici tja ne bom šel, sem torej prihranil kakšnih 1000 € neto, pa nekaj živcev, ker verjetno veze v Indiji niso ravno idealne, če o morebitnih težavah z vremenom, stavkami ali zdravjem niti ne razmišljam.
Ja, ... nekaj smo pa le doživeli …

Ne delajte za jed, ki mine …

Morda je težko dojeti ... če nočeš, celo nemogoče … včasih se še sprejeti ne da. V bistvu, pa je dovolj samo vzeti … malo, nekaj zase … toplo reko, tu in tam kakšen kamenček, sproščeno poletno popoldne v naravi … Celo sonce je lahko svečano ogrinjalo, brez katerega si ni mogoče pričarati lepega dneva in njegova vročina-, le povabilo k sprejemanju ponujenih darov …
Jed ni samo hrana … ne more biti samo hrana … Ko se najemo, še vedno nekaj manjka-, nismo nasičeni … Telo dobi svoje, ni pa zadoščeno nečemu – nestvarnemu, a prisotnemu … tistemu, kar išče drugačne odgovore-, ne zgolj ogljikovih hidratov, proteinov in okusov … Če hočemo še … spoznamo, da smo spet na začetku, da prejšnje morda sploh nič ni bilo, pravo lahko šele pride ... če pride?
Če ne - potem manjka … tudi če je že dovolj, še vedno ni …
"Nemirno je naše srce, dokler ne počije v Tebi, Gospod. "

Jaz piva, v bistvu sploh ne pijem …

Sezona iger brez meja med plenilci, mrhovinarji in branilci slovenske družinske srebrnine se z nezmanjšano dinamiko nadaljuje tudi to sezono, pri čemer se vloge občasno navidez menjajo, na prizorišče stopajo novi igralci, nekateri stari pa se raje umikajo, očitno zadovoljni z vmesnimi izkupički v žepih. Zadeva bi bila lahko po svoje razburljiva ali celo zabavna, če ne bi dejansko šlo za pobiranje smetane dela in znanja generacij naših ljudi ter lahkomiselno hazardiranje s sadovi več-desetletnega truda tistih, ki se zdaj bojijo za svoje skromne plače ali družine preživljajo s pokojninami svojih staršev, ker njihovi dohodki ne zadoščajo. Žal tudi temeljni medgeneracijski družbeni sporazum sistemsko šepa-, torej, redna vplačila aktivne generacije davkoplačevalcev v pokojninske blagajne trenutno ne zadoščajo in bodo v prihodnje še manj. Država, v primežu relativno visokega javnega standarda in vpletenosti v vse segmente gospodarstva in ne-gospodarstva, lahko krade samo še razvoju, torej proračunu ali pa se skuša na trgu boriti z grabežljivci, kar v prostem prevodu pomeni zgolj ukrasti kakšno kost iz dobičkov tistih redkih, donosnih podjetij v katerih je solastnica.
A kaj je pravzaprav sploh narobe? Menda nič – kako bi tudi bilo?
Zagotavljajo, da je vse zakonito, kontrolirano … imamo izobražene ljudi, ki vodijo posamezne resorje, moderno opremljene službe upravljanja in nadzora, informacijske sisteme, ki omogočajo popoln nadzor, na primer nad mojimi financami, kjer pa seveda ni kaj nadzirati. Pa vendar lahko v živo spremljamo buren raznos metastaz sistema finančnega inženiringa po celotnem telesu narodovega gospodarstva in centrifugiranje velikanskih denarjev, ki so v bistvu naša lastnina, torej nič hudega slutečih podanikov bank-, z edinim končnim ciljem – prelivati dobičke, ki jih nekateri le ustvarjajo, v privatne žepe. Skratka, liberalni kapitalizem je tudi v naš, pod-alpski ekonomski vrtiček vsejal seme finančnega špekulantstva. To se je razbohotilo na desetletja gnojeni in s trudom rahljani zemljici, ki je preživela in zredila vse dosedanje generacije Slovencev. Zadeva morda niti ne bi bila posebej problematična, če bi že v genetski zasnovi ne imela nekaj, kar je skregano s tradicionalno privzgojeno moralo in delavnostjo, s katero smo se Slovenci, še ne tako dolgo nazaj, tako radi ponašali pred ostalimi balkanskimi plemeni. Torej-, legalizirana neizmerna želja po hitrih profitih brez znoja, med nami rojeva plevel, ki nikakor ne bo dal sadu od katerega bi družba lahko živela, rastla ali kakorkoli napredovala. Njegovo cvetje bo šlo v nič, takoj ko bo nakradlo dovolj sonca in življenjskih sokov koristnemu rastju od katerega se, še vedno, preživljamo vsi. Še slabše, strup nebrzdanega plenjenja koristi skupnega dela, na drugi strani, celo moralno zastruplja svoje okolje z zasevki nevoščljivosti in pišmevuhovstva. Ta model gospodarjenja je svoje pokazal in dokazal da ni več dober.
Bo kdo rekel, da je tak ves razviti svet – morda res, a prav je vedeti, da se torej ves svet valja v blatu in ne samo mi. Da vsi skušajo preživeti in obogateti zgolj z navideznim posojanjem enega kupa denarja drugemu in spet nazaj-, da gre za piramido, ki pa je tokrat ne podpirajo naivneži, ki so naivno verjeli drugim naivnežem, ampak gre za sistemsko in institucionalno navezo bankirjev, vlade, uprav podjetij, nadzornih odborov-, ter seveda falange posrednikov, svetovalcev, odvetnikov, konzultantov, analitikov, …ki vso konstrukcijo, jasno da ne zastonj – tudi vzdržujejo.
Novi kapitalizem je dejansko roparski pohod elite hazarderjev in vezistov, ki pač dobijo najprej prave informacije, potem pa tudi bajne hipoteke, ki jih lahko poplačajo le z upanjem na plen, ki da ga bodo – če ga bodo, nagrabili. Če ne uspejo, ne izgubijo nič, razen morda dobrega imena, ki pa tako ali tako pomeni nekaj zgolj tistim, ki se takšnih mahinacij ne gredo. In mi, vsi ostali žalujoči-, kaj dobimo mi? Kaj imam, na primer od mojega "tveganega" kapitala v banki, ki mi v osebi okravatanih resnih obrazov zagotavlja, da je v najboljših rokah.
Nič – prav nič!
Če uspejo, si sami delijo dobičke, ki bi morda na nek način lahko predstavljali dobrodošlo podjetniško akumulacijo, skratka, svež denar, ki bi ga podjetja ali vsaj tisti, ki so ga tudi ustvarili, porabili za lastno rast, ne pa zgolj za plačila špekulantskih kreditov.
Če ne uspejo, pustijo v bankah, ki seveda nikoli niso za nič odgovorne in jim preprosto moramo verjeti … velikanske primanjkljaje, ki jih potem spretni bankirji izsilijo od države kot dekapitalizacijo ali pa kar od svojih podanikov s povišanjem marž in aktivnih obrestnih mer.Še tako pošten tat je še vedno samo tat, ker pač jemlje tisto kar ni njegovega, pa čeprav se mu reče bankir, podjetnik ali vlagatelj.
Svetu bi predlagal prepoved obrestnih mer, uporabo valut z zlato podlago in izključno gotovinsko poslovanje?
Potem pa špekuliraj …?