Snubač #2

Malo za pokušino ...

Za-Res-public warriors

Po tehtnem in odgovornem premisleku ter dolgotrajnih posvetovanjih z najmodrejšimi v deželi, je Pošteni miren, odločen in notranje ožarjen, stopil pred obličje samega Močnega, ves dvor in ljudstvo ter počasi, s poudarkom na vsaki besedi, izjavil: "Ne bom odstopil s položaja ali se umaknil". Svojo izjavo je še utemeljil z besedami, ki so izražale vso težo odločitve in velike notranje boje s katerimi je zadnje dni, do-bojeval zmago: "To je težja odločitev od obeh, ki sta bili možni," je ocenil in pojasnil, da z umikom ne bi odpravil storjene napake, "ampak nasprotno, ponovil isto napako"."Takrat je bila to moja napaka in napaka s posledicami zame, danes bi bila to napaka tudi s posledicami za druge."
Ljudstvo, ki je skupaj z njim, trepetalo spričo velike odgovornosti, ki se je zvalila na njegova pleča, se je oddahnilo. Nekateri so še malo prej prerokovali, da bo konec sveta, če se Pošteni odloči drugače. Veselje, ki je zavladalo ob njegovi izjavi pa je čez nekaj trenutkov spet potihnilo, ko je Močni dvignil žezlo v zrak. Vse oči so se uprle vanj in strahoma pričakovale, kaj bo povedal. Počasi, iz svoje velike modrosti, je dejal: "Skrbno sem pretehtal težo očitanih ravnanj. Ocenjujem, da ni prav, kar se je zgodilo, a za Poštenega sem se odločil zato, ker je Zares v celoti pošten."
Močni je Poštenemu ponudil desnico, ki jo je ta krepko stisnil. Dežela je rešena, vse bo kot je bilo, mir, sreča in blagostanje še naprej. Obema so takoj čestitali vsi knezi dežele in ljudstvo je slavilo še dolgo v noč … skupaj s svojimi modrimi, srčnimi, pogumnimi in pravičnimi voditelji se je veselilo te zadnje, tako težko izbojevane zmage nad silami zla.

Oltarček ...

... za procesijo ob prazniku Sv. Rešnjega telesa in krvi ... je naredil svoje.

Od začetka je kazalo bolj slabo, ker je deževalo, potem se je pa še pravi čas zvedrilo in procesija je šla ... s prošnjami, petjem in tremi evangeliji ...

Snubač #1

Par gledaliških zanesenjakov se je odločilo nekaj početi. Trudijo se že par mesecev in s stanjem priprav so relativno zadovoljni. Seveda vaj ni nikoli preveč, vendar se več kot delati ne da.

Mrzličnost narašča, malce se tudi že živčka ... ampak, gremo hrabro naprej ...

Nadaljevanja sledijo ... ostanite z nami!

Kumulus

O tem, kaj vidim v oblakih, sem že večkrat razpravljal. No, na blogu sicer res še ne. Resnici na ljubo, če je resnici sploh kaj ljubo, razen morda sama sebi, tudi že zelo dolgo ne. Mislim, da nikoli več od takrat, ko smo nazadnje utrujeni od brcanja žoge z bosimi nogami ali naveličani streljanja z lesenimi puškami, polegli po travi. To je res že dolgo in vendar še živo v spominu ali morda zgolj v občutju. Še vedno čutim tisto drobno pikanje mehko pokošenega travnika, ki se ga je začela oprijemati popoldanska senca. Še slišim čričke, ki so povlekli loke za večerni napev in okušam kislico, ki mi iz ust preganja dolgčas.
Takrat je bil čas za oblake, za motrenje puhastih oblik, ki so se lenobno pomikale čez modrino in preizkušale našo domišljijo. Eden je videl medveda, drugi starca, pa spet zmaja ali orla, škorenj, čarovnika … in smo si razlagali … "glej tam …, a vidiš tisto" … brezčasno, brez cilja, zgolj do naveličanja. Nekako ne-zateženo … preprosto in samo od sebe. Nič ne razmišljaš, gledaš in govoriš, oblike nastajajo in to čedalje bolj jasno izražene in nedvoumne.
Ko se zdaj spomnim tistih razprav, se mi zdijo vrhunske, neprecenljive vaje, brezplačni sprehodi po galerijah mojstrov nad mojstri. Branje iz knjige narave, ki se sama odpira na najbolj zanimivih straneh.
Podoba nastane šele ko jo vidiš, prej je ni, prej je morda le okvir s poslikanim platnom. Oblike oblakov dobijo vsebino šele, ko imaš čas ležati v travi in jih po otroško gledati, prej in potem so le megla, ki je ušla s tal.

Majhne skrivnosti kuhinjskih mojstrov #1

Začela so se … težko pričakovana, dolgo "šparana" in še dlje usklajevana obnovitvena dela v določenem obljudenem prostorčku zaenkrat nam znanega vesolja. Prostor ni velik, skromnih 20 kvadratnih metrov, lociran v subtropskem pasu, na 46°00'22"S, 15°18'55"V ter 184 m n.m.v. Samo dogajanje, v narodno-gospodarskem smislu, ne pomeni prav veliko. Pomembnejše je s stališča organizacije prehrambenih ritualov avtorja tega zapisa in nekaterih, z njim bolj ali manj povezanih posameznikov, ki jih združujejo predvsem pogledi v isti hladilnik ter cmokanje ob isti mizi.
Skratka, začelo se je zarana in to dobesedno udarno, namreč z ropotom udarnih kladiv s katerimi so mojstri zdrobili obstoječa, še povsem dobra keramična tla. Razlog za takšno odločitev je predvsem v hudih in dolgotrajnih pritiskih na osebo avtorja tega zapisa, ki ga tokrat prepoznamo tudi v vlogi investitorja in koordinatorja projekta, s strani nekaterih oseb, ki jih pač neznosno rado zebe v noge. Vsi dolgoletni nasveti in predlogi v smislu toplejših nogavic, copat ali ukrepov za izboljšanje cirkulacije spodnjih okončin, so izzveneli v prazno. Pametnejši je običajno tudi popustljivejši, torej mora odnehati! Skratka talno gretje bo najprej in potem šele nova kuhinja.
Mojstri so torej usodo dogajanj prijeli v svoje roke in najprej skopali ven tlak. Sledil je podložni beton, ki se mora nekaj dni sušiti. Vmes so drugi mojstri že pripeljali kuhinjo, ki je zaenkrat še v škatlah na katere pritiskajo naša pričakovanja ter strogo določeno zaporedje del. Začasno ljudsko kuhinjo smo si organizirali na hodniku, jemo pod stopnicami, posodo pomivamo kar v kopalnici, poleg sebe. Zelo bohémsko, skoraj izvirno, na nek način celo begunsko, kar v bistvu tudi je. Smo ubežniki iz lastne kuhinje.Izredne razmere torej, seveda se za izredne rezultate splača tudi potrpeti. Menda.
Še stanje v podobi ... prej ...
in sedaj ...

Bombaški proces

Izdelava in kopičenje jedrskega orožja je privilegij globalnega nacionalno-militantnega lobija, ki želi brezpogojno vojaško obvladovati planet. Gre za popolno "auf-biks" strategijo, ki z obrambo lastne države nima nobene zveze. Z jedrskimi bombami se lastnega ozemlja ne da braniti. Gre za orožje izjemne razdiralne moči, z nepredvidljivimi posledicami ter posledično več-desetletno zastrupljenostjo okolja do te mere, da je za življenje popolnoma neprimerno. Takšno orožje je lahko torej uporabljeno zgolj za napad ali bolje rečeno, uničenje ozemlja tuje države, brez ambicije, da bi jo zasedli, ker je v nasprotnem verjetno ne bi hoteli narediti neuporabne. Povsem nedvoumna pa je seveda, priročnost tovrstnih kataklizmičnih orodij za potrebe izsiljevanja in kazanja pesti sosedom. Skratka, gre za posedovanje terorističnega orožja, za teroristični stil vojskovanja, s ciljem uničevanja za zastraševanje ali zgolj povzročanje škode. Tako se je izkazalo tudi pri zaenkrat edinih dveh primerih vojne uporabe jedrskega orožja, in sicer bombardiranju japonskih mest Hirošime in Nagasakija, kot tragičnemu epilogu že dovolj tragične druge svetovne vojne. Mesti sta bili, v vojaškem smislu popolnoma nepomembni, bili sta preprosto izbrani kot talca za pritisk na Japonsko vlado, da je podpisala kapitulacijo hitreje, kot bi jo sicer.
Če je bila torej, v tem primeru, uporaba grozljivo in nezmerno uničujoče sile, še količkaj opravičljiva, pa tega nikakor ni mogoče trditi za proizvodnjo in skladiščenje jedrskih bomb v času relativnega miru, z namenom izsiljevanja drugih držav. Tu gre za popolnoma prestižna vprašanja v stilu "Kako priti brez kravate v klub pomembnežev?". Kakopak drugače, kot tako, da zagroziš, da ga boš sicer razbil?! Potem ti morda celo odprejo.
Samo vprašanje časa je kdaj bo, ob tako neodgovornem petelinjenju, pravo jedrsko orožje prišlo v roke, prav tako pravih teroristov oziroma skupin, ki vsaj uradno, ne delujejo v okvirih katere od nacionalnih vlad, a se kljub temu ne ustavljajo uporabiti vsega razpoložljivega za izsiljevanje, ubijanje in uničevanje.
Čas je, da bi nekdo presekal s to ponižujočo izsiljevalsko nanizanko. Po mojem prepričanju so to dolžni storiti prav tisti, ki so tudi začeli s takšnim besednjakom in se trenutno, morda celo upravičeno, štejejo za garanta svetovne stabilnosti in civiliziranosti, torej Združene države Amerike. Predsedniku Baracku Obami, predlagam, če že slučajno tole bere, naj Kongresu predlaga sprejem zakona o postopnem popolnem in enostranskem uničenju jedrskega arzenala ZDA, v obdobju recimo petih let. Prepričan sem, da se varnost ZDA s takšno potezo, glede na nova izpopolnjena in natančna orožja, ne bi prav nič zmanjšala, ukrep bi imel pa gotovo izjemno odmevne in pozitivne učinke na filozofijo svetovnega oboroževanja ter splošno vzdušje mednarodne varnosti, če o morebitnih prihrankih sploh ne govorimo.
Če mene kdo vpraša, bi se s takšno potezo gospod predsednik ZDA mirno lahko uvrstil tudi med kandidate za Nobelovo nagrado za mir.

Osebno obljubim, da mu jo bom odstopil, če jo slučajno dobim pred njim.