V eni od "potičk" slovenskega blogerskega
"peskovnika", kot se je pred kratkim izrazila ena od nespornih avtoritet te scene, se je očitno vnel neke vrste prepir o vrednosti in pomenu družine ter s tem v zvezi izpeljanih občečloveških vrednot, kolikor so prisotne v našem podalpskem rodu. Ganjen od ognjevitosti nekaterih razpravljavcev, se ne morem upreti skušnjavi, da bi svoje skromno mnenje še posebej priobčil, pa naj si to bilo potrebno ali pa ne.
Za kaj pravzaprav sploh gre? Dajmo za ogrevanje nekaj o tem, kaj družina objektivno sploh je. V splošnem govorimo o treh utečenih modelih sobivanja ožjih sorodnikov, ki trenutno prevladujejo v slovenski družbi in jih združuje poimenovanje, družina. Prva oblika, verjetno najstarejša, je razširjena družina v kateri so poleg obeh partnerjev z otroci (če so) še starši enega od partnerjev (stari starši) ali še kateri od njihovih staršev in morda še brat ali sestra enega od partnerjev (teta ali stric), lahko tudi s svojo družino. O bivanjskih razmerah ne bom izgubljal časa, možnih je veliko različic, od skupnega stanovanja, ločenih stanovanj v istem objektu, večih stanovanj ali objektov v neki logični bližini … bistvo je, da takšna družina funkcionira kot celota, torej da se člani dnevno srečujejo in usklajujejo pri temeljnih eksistencialnih potrebah, pa naj so to vprašanja prehrane, skrbi za posamezne družinske člane ali urejanja neposrednega bivalnega okolja. Druga oblika je dvo-starševska družina, klasika, kot si jo predstavljamo ali jo pretežno celo živimo. To se pravi, partnerja in otroci, jasno zopet če so. O stanju odnosov s člani razširjene družine, torej predvsem starši enega ali obeh partnerjev spet ne izgubljamo besed, ker z njimi praviloma ni stalnega bivanjskega stika, kljub temu, da morda živijo v istem objektu. Seveda pa ima takšna družina praviloma tudi svoje bivališče. In še tretja oblika, eno-starševska družina. Gre za enega od staršev, ki živi sam z otrokom ali otroci. Ali gre za nikoli poročene, razporočene, vdovele … pri tej debati ni pomembno. Tudi vprašanje otrok se tu ne zastavlja več, ker eno-starševska družina brez otrok ni družina ampak samec ali samka.
Obravnave eksotov, kot so na primer poligamne ali istospolne zveze v morebitnih podvariantah, se tokrat odrekam.
Nekako smo torej osvežili poznavanje tega, kar je itak vsem jasno kot beli dan in lotimo se lahko glavnega vprašanja. To pa je, na kratko: "Katera oblika sobivanja od naštetih je boljša, primernejša, bolj naravna …?"
No, to je torej to. Odgovor seveda lahko bleknem, vendar se s tem odrečem užitkom razmišljanja in tvegam zamero nekaterih borcev in bork za enakopravnost vseh družinskih oblik, da na kaj hujšega niti ne pomislim. Torej, počasi.
Gre torej za primerjavo med posameznimi oblikami sobivanja. In kako bi se takšne primerjave lotili? Nič lažjega. Če kje, potem je primerjavo učinkov posameznih oblik človeških družin mogoče delati na osnovi rezultatov velikanskega števila medgeneracijskih izkušenj, ki jih dejansko nosi vsak v sebi. In ker smo po duši tehniki poglejmo malo pobližje kakšni so izdelki posameznih produkcijskih oblik in tako si bomo lažje ustvarili tudi mnenje o tem katera vrsta proizvodnje je boljša.
Izdelki so seveda ljudje, ki nas sproducirajo naše družine. In kakšni torej smo …?
Ljudje, ki prihajajo iz velikih in razširjenih družin, imajo na splošno bolj razvit socialni čut, bolj so odprti, lažje najdejo stike z ljudmi, bolj razumejo druge in se bolje znajdejo v družbi. Imajo več privzgojenih izkušenj medgeneracijskih in obče-človeških stikov, da ne govorimo o temu, da so večje družine običajno tudi navzven bolj interaktivne, povezane s svojim okoljem, navezujejo več stikov in imajo širše kroge znancev. V večjih družinah se konflikti drugače rešujejo kot v manjših, manj je zagat, posameznik je bolj vpleten v tok splošnega družinskega dogajanja, ki nima toliko prostora za individualizem. Če je družina več-generacijska je pretok izkušenj lahko zelo velik.
Dvo-starševska družina je že ožje usmerjena, krog znancev je manjši, socialni stiki z okoljem bolj omejeni. Obravnava posameznika je osebna, če je z nekom nekaj narobe se to v ožjem družinskem okolju dosti bolj pozna, kot v širšem. Pretok izkušenj je manjši, ker preprosto ni dovolj ljudi z izkušnjami. Funkcioniranje takšne družine je zelo pogojeno z usklajenostjo partnerjev, ki je nima kdo korigirati, če ni zadovoljiva, ker partnerja pač sama sebi vedrita in oblačita. Dvo-starševska družina je hitro prilagodljiva, kar je pa lahko tudi neke vrste past, ker odnosi v njej na ta način hitreje padejo pod vpliv trenutnega vzdušja, to pa je lahko tudi negativno.
Eno-starševska družina je neke vrste posebnost. Po eni strani en sam starš definitivno ne more zadovoljivo pokazati otrokom bivanjske interakcije med obema spoloma, zlasti če imamo opravka z bolj ali manj prikritimi frustracijami, kar je velikokrat prisotno v primeru življenjskih razočaranj. Po drugi strani, pa so odnosi v takšni družini zelo osebni, direktni in skrajno občutljivi. Raegira se na vsak vzgib, vsako besedo, vsak pogled ali slabo voljo. Ljudje, ki odrastejo v eno-starševskih družinah so po pravilu individualisti, dosti težje vzpostavijo enakopravne socialne stike, preprosto niso vajeni prilagajanja, stalnega usklajevanja interesov, ki je v ostalih dveh družinskih oblikah neizogibno. Če imajo srečo, da je eno-starševska družina vključena v razširjeno družino ali če je otrok več, se socialna razmerja še nekako kompenzirajo, če pa imamo samo starša in otroka, potem je situacija definitivno najmanj ugodna. Upoštevati je potrebno tudi, da je vzgoja najstnikov in odraščajočih otrok psiho-socialno zahtevno opravilo in je za enega starša to lahko breme, ki mu je sam težko kos. Starš je v svojem odnosu do, zlasti večjih otrok, lahko zelo osamljen, če pa se temu pridruži še vsakodnevna eksistencialna problematika (služba, šola, družba vrstnikov,…), lahko eno-starševstvo postane prava travma.
Kaj smo torej ugotovili? Da so vse variante možne in tudi povsem realne. Srečujemo jih na vsakem koraku in v eni od njih celo živimo.
Po mojem mnenju je eno-starševska družina definitivno najnapornejša za starša in najbolj tvegana za otroke. Razširjena družina ima sicer velike prednosti, zahteva pa določene pogoje, ki jih v življenju ni vedno lahko zagotoviti. Predvsem gre za razmerje med partnerjema in starši.
Večina naših družin je dvo-starševskih, pa ne zato, ker bi tako moralo biti. Tako je preprosto iz razloga, ker se ta model očitno v življenju najbolj obnese.
Zavedati se je potrebno še nečesa - družina ima svoj namen in svojo družbeno vlogo. Vsi prihajamo iz nekakšnih družin in ustvarjanje družine in potomstva je del našega genoma.
Zakaj bi se upirali temu, kar je narava izbrala kot najbolj primerno. Zakaj bi na silo izenačevali življenje v vseh družinskih oblikah kot popolnoma enakovredno, če ni tako. Če ne da enakovrednih rezultatov.
Zavedati se je treba še nečesa, kar je danes zelo nemoderno, namreč -, ko si človek ustvarja svojo družino prevzema tudi nekakšno odgovornost in za nek skupni cilj žrtvuje del svoje svobode.
Zakaj bi tvegal in se nadpovprečno sam mučil z uresničevanjem skupnih ciljev …, ko je pa povsem jasno da je skupne cilje najlažje uresničiti skupaj.
Zakaj bi delal sam tisto, kar je namenjeno dvema? Življenje je nepredvidljivo že samo po sebi, res ni nobene potrebe da bi si ga grenili še s predsodki.
Morali smo v bolnico. Ni šlo drugače. Ta večji je zbolel. Vročina, slabo počutje, glavobol, nekaj v trebuhu … Hišna diagnoza … tako "na uč" … viroza.
