Bog daj, sosed, kje imaš pa mejo?

Spoštovani, v vsej tej visoko-temperaturni histeriji in poplavi idej imam še jaz en konstruktiven predlog za izboljšanje odnosov s Hrvaško. In sicer-, da se pokažemo dobre sosede in prej kot oni odstopimo od arbitražnega sporazuma. Tako jim bomo skrajšali muke, preprečili nadaljnje blatenje Slovenije, medijsko kampanjo njihovih politikov in nacionalno psihološko posiljevanje, ki bo več kot očitno pripeljalo do istega rezultata. Mislim, da imamo vso pravico do tega, da smo tokrat načelni in se z njimi ne gremo več. Hrvaška se je v zgodbi pokazala kot popolnoma neverodostojen in celo nevaren partner, za katerega je še vedno popolnoma normalno, da prisluškuje visokim predstavnikom slovenskih oblasti. Če še ne veste in glede na odziv naših "kekcev" (niste ga spregledali, ker ga ni) tega tudi ne morete vedeti, se to med civiliziranimi narodi šteje za velik škandal. Mi se pa zdaj, namesto tega, da bi vprašali Hrvate če so že ali so še v vojni z nami, mazohistično zgražamo nad dejstvom, da se je naš arbiter pogovarjal z agentko vlade RS. Pa kaj potem če se je? Kot je razvidno iz tistega pogovora sta se pogovarjala približno tako, kot se pogovarja veliko Slovencev, Sekolec pa verjetno tudi ni potreboval njenih nasvetov. Jasno je, da se tudi Drenikova z njim ni pogovarjala, ker ne bi imela kaj drugega početi, ampak se je zelo verjetno morala po navodilih svojega šefa, ki je povsem slučajno istočasno tudi najboljši in najbolj neuničljivi slovenski minister vseh časov ter ključni vezni člen vseh koalicij tja do konca stoletja.

Ne pozabimo, da je arbitrov pet in samo eden od njih je Slovenec, če pa se spomnimo nekaterih sodb našega Ustavnega sodišča, ki ga kljub razdeljenosti vseeno spoštujemo, pa tudi ne vidim nobenega problema, da te arbitražne sodbe ne bi mogli upoštevati, čeravno kdo misli malce drugače od drugih. Za nas bi bilo to verjetno torej sprejemljivo, za Hrvate, ki seveda bolj kot vse cenijo fair play, pa očitno ne, vendar to gotovo ni pravi razlog za bližajoči se fijasko projekta. Dejstvo je, da se je tej arbitraži vedno slabo pisalo, ker je na kolenih izprošena z naše strani, mi smo jo potem na referendumu komajda podprli (mimogrede: jaz sem bil takrat za in gotovo ne bom nikoli več), Hrvati, ki so jo sprejeli samo v saboru, pa so več kot očitno vse skupaj počeli s figo v žepu ter samo čakali primeren trenutek, da se sodbi, ki jim ne bo ustrezala, izognejo. Tega, da bo sodba morda bolj v korist Slovenije kot Hrvaške, jim gotovo ni povedal šele naš Sekolec v tajnem prisluhu, ampak že prej njihov Vukas, ki ni bil nič manj povezan s svojimi oblastmi kot naš. Drugo pomembno dejstvo pa je seveda, da Hrvaška trenutno samo sebe smatra za regionalno velesilo, ki je zmagala v vseh vojnah in da si zato lahko privošči veliko, nikakor si pa ne sme privoščiti izgube delčka morja. 

In kaj bo, če ta arbitraža ne uspe? Sicer se sliši grozno, vendar verjemite, da nič. Mejne zadeve so nerešene že 25 let, in zaradi mene so lahko še enkrat toliko. Tudi člani EU smo 11-to leto in nikjer ni rečeno, da bomo večno, zlasti če bo treba kar naprej plačevati drugim kredite.

Očitno je pa še nekaj drugega, in sicer da nas Hrvati nameravajo kupiti, in lahko se zgodi da čez 25 let arbitraža morda ne bo več potrebna, potem se nam pa tudi sedaj ne mudi nikamor.

Do takrat, ko se bo to rešilo samo od sebe, če se bo, se bomo pač še naprej zabavali z incidenti … in verjemite, da je zanesljivo ceneje, če se naši ribiči kregajo s hrvaškimi policaji, kot pa če se arbitri med sabo.