Že, že … je hodil dalje, kar tako torej … ampak moralo je bili napeto. Zelo napeto. Prav dramatično. Hoteli so ga vendar ubiti, pahniti v prepad. Pravi linč. In to nihče drug kakor njegovi sovaščani, domačini, -tisti s katerim se je morda igral, se z njimi učil … generacija s katero je odraščal. Strašno jih je moral razjeziti. Razbesneti.In očitno jih tudi je. Očital jim je hinavščino, zahrbtnost … jih razžalil do kraja. Ponižal v njihovem videnju samih sebe. Gotovo so se imeli za poštene, pravične … pravoverne. Kako bi drugače neki podeželani, verni ljudje, skozi generacije povezani in prepleteni, na lepem tako podivjali, da bi sosedovega sina hoteli kar nagnati iz shodnice, izgnati iz svojega in njegovega kraja ter celo javno umoriti.
Grozljiv prizor. Prekleli so ga. Izobčili. Nagnali kot psa.
"Izgini izpred naših oči …"
Pa zakaj? Saj je vedel, kaj se bo zgodilo. Ne bi mu bilo treba. Poznal jih je v dušo in dobro vedel kje imajo mejo. Tam pač kjer jo imamo vsi. Oni niso bili nič drugačni od nas. Drugačen je bil le On. Bog sam.
On ne priznava meja. Raztogoti in razžali do konca, če je treba. Navidez poštenega in miroljubnega sprovocira do besa. Bogu preprosto ni nič sveto. Zakaj je to treba? Ve sam.
Na nekaj pa kaže ... na to, da bo Božja sodba temeljita. Pravzaprav obtožnica. Tako … Božja obtožnica ne bo spregledala ničesar. Vse bo zapisano, vse prebrano.
Sodba, upam vsaj, ne bo tako dosledna. Mogoče bo milostna …
On je torej kar šel dalje. Nič mu niso mogli.
Morda gre tudi pri nas kar dalje?
Mi pa le nimamo kam. Gremo pač tja, kamor sodimo …
Se vidimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar