Gradovi, kakršni že, so predvsem spomeniki nečimrnosti. Res da predstavljajo bisere arhitekturne dediščine ter v čas in prostor postavljeno mojstrstvo davnih rodov, vendar so njihovi prebivalci ali lastniki z njimi hoteli predvsem poudariti svojo vzvišenost in večvrednost. Kdor živi v gradu, pač ni navaden človek. V bistvu gre za arhitekturo napuha in samoljubja. Poveličanje nekega grešnega nagnjenja. Tisto, kar nastane, če ljudje hočejo postati več kot to kar so, torej ljudje.
Kako pa da se v njih dobro počutimo in jih radi obiskujemo, če torej izvirajo iz napačnega razmišljanja?
Ne vem ..., lahko pa, da so stari mojstri in njihovi naročniki vendarle vedeli o človeških naturah še več kot se zdi in, da mi sami o sebi vendarle vemo še manj, kot se zdi ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar