Pravda za golobjo tarčo

Župan Občine Zagorje, Matjaž Švagan se je zapletel v spor s svojci pokojnega predsednika republike, dr. Janeza Drnovška. Občina, po osebi župana in občinskega sveta, torej vztraja, da poimenovanje trga v Zagorju, na katerega so postavili Drnovškov kip in tudi kip sam, ostaneta takšna in tam kot je leta 2008 odločil občinski svet. Nekoliko neudobno je dejstvo, da takrat, ko so sprejemali to odločitev, očitno niso začutili potrebe, da bi o tem kogarkoli spraševali, ampak so se tako preprosto odločili po navdihu in še zdaj polno zaupajo v vodstvo večne modrosti.
Zadeva je medtem šla na sodišče, ki je po dveh letih vendarle razsodilo v prid svojcev, kar se meni osebno zdi tudi edino logično in človeka vredno, vendar si župan in občinski svet še naprej ne dovolita kratiti veselja ter v maniri notoričnih kverulantov zdaj napovedujeta pritožbo zoper sodbo.
Kako se ob tem počutijo svojci, ki se morajo na sodišču boriti za spoštovanje do javnega miru ob spominu na svojega pokojnega očeta in brata, ter zaradi tega postati del javno-dnevnih iztrebljanj, seveda nikogar ne zanima, še najmanj pa Švagana, ki mu publiciteta očitno celo godi. Poleg tega, pa najbrž tudi ni povsem zanemarljivo, da se on pravda z davkoplačevalskim denarjem, svojci pa bržkone s svojim.
Bolno, bolno in še enkrat bolno - do kraja! Če tega ne bi doživel, ne bi verjel, da je sploh mogoče.
Kako lahko nekdo še vedno razmišlja, da je višek vsega kar človek v življenju doseže, prav to, da bodo nekoč kos brona, ki naj bi te predstavljal, nastavili golobom in rekli, da se tam tudi nek pločnik imenuje po tebi? Seveda zgolj za tako dolgo, dokler se časi dovolj ne spremenijo, ljudje dovolj ne naveličajo ali občinarji genialno spremenijo namembnost parcele.
Tega ne bom nikoli razumel. Verjetno gre za neko psihopatološko obliko modernega poganstva ali malikovalstva na osnovi slabe vesti, kajpak posredno v vzdušju in cilju samopromocije nekih, še vedno zelo živih osebkov.
Ali se res nikomur ni zdelo normalno ali vsaj človečno, da bi se o takšnih idejah najprej pogovorili s svojci in jih vprašali, če bi se morda strinjali z neko obliko javnega spomina na njihovega sorodnika. Tudi župan bi vendarle lahko razumel, da se pač rodimo, živimo in umremo predvsem kot ljudje, sorodniki in šele potem morda nekakšne javne osebe. Seveda osebno ne poznam teh ljudi, vendar sem že po tem, kar vem o Drnovšku, prepričan da prav gotovo ni bil tip, ki bi se veselil svojega kipa v parku. Poleg državnika in politika je bil prodoren mislec in bi, že s tega stališča verjetno lahko našli kaj bolj poduhovljenega, če sploh kaj, kot kovinski 3D avatar, ki se mi, mimo vseh gred, sploh ne zdi podoben originalu.
In, glej ironijo cele zgodbe. Vprašam cenjeni in morebitni publikum, kaj lahko še predstavlja lepši spomin na nekega človeka, kot prav živ človek, ki nosi njegove gene in mu je morda celo fizično ali duševno podoben. In kdo ima večjo pravico do spomina na svojega očeta, kot prav sin ali hči? Morda župan? Občinski svet? Kuharica, ki mu je stregla ali medicinska sestra, ki ga je zdravila?
Kaj pa imamo vsi mi ostali z njim, razen tega, kar vemo, da je počel v službi, kakršnakoli je že bila in zapisal v par knjigah. Za nameček pa se je taista javnost, ki bi se ga zdaj histerično rada javno spominjala in za to rabi fizično znamenje, še za časa njegovega življenja zgražala nad proračunskimi stroški za njegovo zdravljenje in nekimi južnoameriškimi "vrači", s katerimi je prijateljeval. Hinavščina od hinavščine.
Če bi ta župan res hotel narediti kaj za spomin na nekdanjega predsednika, bi preprosto ne mogel biti bolj štorast.
Zanima me, kaj neki bi si pokojni mislil o človeku, ki se zdaj toži z njegovimi najbližjimi sorodniki?
Le na čigavo stran bi se postavil ... ?