"A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim." (Iz 49,15b)Pozabljanje je nekaj, kar je pač lastno ljudem. Sestavni del človeškega razmišljanja in potemtakem tudi funkcioniranja. Prav gotovo ni brez veze. Vredno je toliko kot razmišljanje. Zakaj pa ne?
Verjetno je zelo pomembno, le da mi tega ne razumemo, kot še toliko drugega ne. Vsaj jaz.
Kako bi bilo recimo, če sploh ne bi ničesar pozabil?
Za vse življenje bi se spomnil vseh podrobnosti. Vsak trenutek bi imel pred očmi še popolnoma sveže podobe izpred trideset ali več let, se spomnil besed, ki sem jih kadarkoli prebral, slišal ali rekel, digitalno videl vsak obraz v vseh trenutkih, nepovratno čutil vsak dotik ...
V bistvu - kar srhljivo. Vsaj neprijetno. Tega si res ne želim. Obremenjevalo bi me. Preveč bi bilo. Najbrž se ne bi dalo živeti. Bil bi preobremenjen, zasičen, preklet ...
Pri Bogu je drugače. Prav gotovo zelo drugače. V njem so vsi trenutki kot eden. Preteklost je enaka prihodnosti. Spomini so enaki prerokbam. Kar je bilo ni nič bolj gotovo od tistega kar še ni.
Božji um deluje po drugačnih načelih. V drugih dimenzijah ali pa sploh izven vseh. Če mi razmišljamo in dojemamo svet kot časovno in prostorsko okolico, v kateri smo, je za Boga to eno in isto. Stalno spreminjajoči se kontinuum je enak zamrznjeni podobi. Besedi prostor in čas ne pomenita nič. Kvečjemu toliko kot vase zaprta matrica, šahovnica v notranjosti krogle, polna figur. Ne morejo se premikati saj so vsi prostorčki že zasedeni, a vseeno nekaj igrajo. Presnavljajo življenje ali le obstoj. Vse je kot drobovje neskončno samopodobnega kaosa.
Čudno in nesmiselno. Kaj mi bo vse to?
S prispodobami se lahko le razdražim do živega. Razkljuvam.
Pa vendar - sploh ni pomembno. Za nas ...
Morda za Njega. Saj ... On že ve.
Vse poti se končajo nekje v isti točki ...
V tisti, v kateri so se začele ... saj druge sploh ni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar