Robert Kaše

… ampak je bival zunaj na samotnih krajih /Mr 1,45/

2012-02-12T17:36:00.002+01:00

Kako malo je treba, da nam vse propade ali pa se življenje postavi na glavo? Res, da se telesna gobavost zdi eksotična, čeprav v nekem daljnem svetu, ki ga ne gledamo radi, če ni ravno povezan s peščenimi plažami, brhkimi telesi in palmami v toplem sončnem zahodu, še vedno predstavlja resno nevarnost.

Nimam namena pisati o vseh grožnjah ali sodobnih gobavostih, ki uničujejo naša osebna in družbena telesa, pa morda sploh ne razmišljamo o tem, da bi se jim odrekli. Niti o možnostih za ozdravljenje, ki so v času Jezusovega življenja na svetu predstavljale čudež in ga še vedno, le da jim zdaj rečemo antibiotiki ali kaj podobnega. Dejansko se vsem tem čudežem še vedno lahko predvsem čudimo in upamo, da bodo prijeli tudi pri nas, če bo treba.

Kar me nagovarja, je osamljenost. Osamljenost tistega, ki je doživel nekaj, kar družba šteje za nenormalno. Osamljen v današnji priliki je gobavec, pa ne samo on, ampak tudi tisti, ki mu je skušal pomagati. Obema se je življenje zrušilo. Vse, kar sta imela ali upala, je čez noč postalo nesmiselno, nepomembno ali njima nedostopno.

Osamljenost še vedno ali morda še bolj kot prej, predstavlja izstop iz družbenega in socialnega okvirja. Lahko je nehotena ali hotena, prisilna ali prostovoljna. Običajno si ne želimo biti osamljeni. Drugo je mir, ki ga je marsikdo potreben, vsaj za nekaj časa – osamljenost, to je pa nekaj totalnega, to je stanje odvezanosti družbenih pravil, razmika socialnih svetov ali popolne osebne odtujenosti.

Pred kratkim je tu blizu umrl človek. Osamljen človek. Nismo ga poznali, prišel je od drugod. Ni bil star ali zapit, ni prosjačil niti kradel, z njim dejansko nihče ni imel posebnih težav. Saj jih tudi ni mogel imeti. Živel je v avtu, ki ga je parkiral pod železniški podvoz, vsem na oči. Kar naenkrat se je tam pojavil in potem ostal kakšni dve leti. Nikoli nisem videl, da bi s kom govoril. Tudi jaz nisem poskušal, čeprav sem neštetokrat šel mimo. Preprosto ni deloval kot nekdo, ki bi potreboval pomoč, ampak je le parkiral in čakal. Od ljudi sem slišal, da so nekateri le skušali navezati stik z njim, vendar je pogovore menda zavračal, ravno tako kot tudi ponujeno pomoč ali zatočišče. Tako so mi vsaj rekli … ne vem, kaj ga je vodilo, v bistvu je zdaj vseeno – ni ga več, dejstvo je, da se je za osamljenost, med vsemi in pred vsemi, očitno odločil sam in jo tudi živel.

Osamljenost je lahko orožje. Protest proti družbi, ki je v bistvu uperjeno proti sebi. Skoraj kot samomor. Osamljenost je skupinski samomor družbenega človeka.

Kaj ostane od osamljenosti? Nič človeškega. Ostane osebek, ki ne živi ampak kvečjemu životari. Živeti brez socialnega okolja pomeni ne živeti človeško. Pomeni zgolj premagovati divjino, pa čeprav urbano, samo zato, da preživiš še eno noč, še en dan, še eno zimo …

Verjemite, tudi takšni so med nami.

Sprašujem se, kako krhka in na rob prignana je dejansko struktura, ki nas dela ljudi, ki nas vpenja v družbo in ne nazadnje, zaznamuje kot civilizirane? Če si postal v tedanjih časih gobav, si izgubil vse, morda ti je vendarle ostala vera in si se vsaj po njej lahko rešil, če se že v družbi nisi več zmogel.

Če danes izgubiš vse-, pa ne misli, da se ti to ne more zgoditi, kaj še ostane?

Ne vem.
Želim si, da bi ostalo vsaj malo ... morda le toliko kot tistemu gobavcu.

Kultura? Lepo prosim, raje ne.

2012-02-09T15:33:00.001+01:00

Ob obletnici smrti pesnika, ki po današnjih kriterijih sploh ni bil kulturnik, ampak pravnik, ki je mimogrede tudi pesnil, imam o kulturi spet priložnost zvedeti nekaj novega. Žal tudi tokrat nič prida …
Nekako sprijaznil sem se že z dejstvom, da nikoli ne bom razumel, kaj kultura sploh je, zlasti slovenska. Naivno bi pričakoval, da gre za spekter osebne ustvarjalnosti prebivalcev Slovenije, ne glede na meje, ki mu je skupno zgolj to da presega ujetništvo vsakodnevne banalnosti in golega pehanja. Skratka, nekaj kar prerašča življenje samo. Namesto tega pa zdaj spoznavam, da je naša formalna kultura očitno le aktivni in nikomur odgovorni del prav tistega o čemer je pred dnevi govoril Boris Kobal, čeprav je verjetno mislil nekaj drugega ali morda pred njim Svetlana Makarovič, ki pa gotovo ni mislila drugega.
Namreč-, to, kar se je dogajalo kulturnemu človeku in ministrskemu kandidatu dr. Žigi Turku, ko je prišel na državno proslavo kulturnega dne (saj res, morda bi jo lahko preprosto ukinili in raje zažigali kontrabase ali organizirali demonstracije anonimusov), me je prepričalo le v eno. In sicer, da z ukinitvijo kulturnega ministra ne bo prav nič narobe, le pridružiti bi ga morali drugemu resorju – morda policijskemu.
Tako bi lahko vse kulturne probleme reševali v eni hiši ...

Prednja kožica ...

2012-02-07T21:06:00.000+01:00

... je očitno tudi lahko državni problem.

Na Drugem svetu.

SMiSel ©

2012-02-05T12:17:00.002+01:00

Pogovarjala sva se o smislu. Ne veliko. Nima pravega smisla ... pa tudi premlad je še. Kdo pa je sploh dovolj star za smisel?

Vprašal me je, če sem se kdaj vsega naveličal. Rekel sem mu, da sem se, in to že večkrat.

Tako pride. V življenju.

Težko je razumeti, zakaj ... in sploh ni zmeraj enako. Spreminja se s časom. Tako, kot ti neke reči nekoč pomenijo veliko, morda celo toliko, da bi umrl za njih, potem - kdaj pozneje, pa spet manj kot nič.

Tako je to s smislom ... le redko ga vidiš ali občutiš, večino časa nihaš iz ene skrajne lege v drugo in kar te je včeraj še vleklo, ti je danes tuje ali nično. Morda je smisel prav to - da ga ne poznaš, ali pa vedno iščeš. Saj niti ne veš kaj iščeš - zgovoriš se pač na smisel. To je najbrž najbolj priročno in vsi ga iščejo.

Vprašal me je zakaj ne stavim. On stavi in vsi (po njegovem - vsi!) stavijo. Rekel sem mu, da zato, ker nočem goljufati samega sebe in se spravljati v stanje praznega upanja. Svoje upanje želim imeti pod nadzorom. Upam v Gospoda in to mi zadošča.

Rekel sem mu, da je pomembno, da se imaš pod nadzorom. To je res zelo pomembno. Moraš se zavedati kje si in kakšen si. Varovati se moraš prevelikih pričakovanj. Upaš in upaš-, nekaj kar potem ni. To te tako utruja in razjeda. Bojim se, da bo razočaran, čeprav vem, da bo. Tak pač je. Včasih ...

Vprašal sem ga, kaj bi si rad kupil, da stavi? Rekel je - čevlje.

Smešno - imaš tri nove pare, ki jih ne nosiš. Nosiš tiste, ki so za v smeti. Pa saj ve. Tudi ponavljanje utruja.
Ali pa je morda prav to tisto?

Mogoče bi moral nekaj časa hoditi bos.

Mogoče bi vsi na svetu morali nekaj časa hoditi bosi.

Takrat, ko bi čutili zemljo, bi morda čutili tudi smisel ...

Kaj pa vaši nohti?

2012-01-28T08:44:00.002+01:00

Dobil sem SMS z naslednjo vsebino:

"Čau Azra, Vlasta ti piše. Me zanima če maš kaj časa danes, bi ena sodelavka rada če ji grliraš nohtke enkrat od treje ure naprej. Pa bi še jst pršla z njo, da bi še men k mam grozne nohte. Če bi hotla, k vem da nismo lih v najboljših odnosih. Če ne, da mi sporoči sam za njo. Bi ona pol sama pršla. Hvala. Vlasta"

Nekaj mi je dalo slutiti, da je prišlo do strašne pomote.
Tisti, sklepam, da ženski z imenom Vlasta, se je očitno zatipkalo in sporočilo je namesto Azrinega, po čudnem naključju ali volji demona mobilne tehnologije, zadelo moj telefon.

S tem sem bil, nič hudega sluteč, nenadoma postavljen pred nepričakovane in nelahke odločitve.

Najprej dilema - na sporočilo odgovoriti, ali ne?

Če odgovorim, se mešam v zadeve, ki me prav nič ne brigajo, ne poznam ljudi, ki se jih to tiče in jih nikoli ne bom poznal, nihče me ne more za nič kriviti in mimogrede, zakaj bi si moral delati še strošek ali izgubljati čas zaradi neznankine napake.

Če ne odgovorim, bo Vlasta mislila, da je poslala sporočilo na pravo številko, vendar odgovora seveda ne bo in sledil bo sklep, da ji Azra noče odgovoriti. Glede na to, da nista v najboljših odnosih, tako pač piše, bo zamera še hujša in jaz res ne bi bil rad kriv za še več zla na svetu. Poleg tega, pa ni zanemarljivo niti, da neimenovana sodelavka od Vlaste pričakuje uslugo in če ne bo uspelo, bo v njenih očeh morda ta izgubila nekaj ugleda. Glede na to da je, zato da bi se ji ustregla, Vlasta pripravljena celo stopiti v stik z Azro, s katero se ne razume, sklepam, da ji sodelavkino mnenje nekaj pomeni, morda gre celo za šefico. Posledično se lahko torej omaje razmerje med Vlasto in sodelavko, česar si pa prva gotovo ne želi.
Da pa bi bila zadeva še nekoliko bolj zamotana, je v razmerje verjetno vmešana še četrta oseba, recimo ji X, ki je Vlasti povedala Azrino številko. To sklepam na osnovi dejstva, da se je Vlasta zmotila pri tipkanju številke. Če bi imela Azrino številko shranjeno v telefonu pod imenom, bi do pomote verjetno ne prišlo. Oseba X je torej vezni člen med Vlasto in Azro in pričakovati je, da jo bo zanimalo kakšen je razplet dogovora za vsebino katerega verjetno ve, sicer Vlasti najbrž ne bi posredovala številke.
V tem primeru seveda lahko pride do novih zapletov. Če recimo oseba X Vlasto vpraša po rezultatu dogovora z Azro, bo izvedela, da ji ta ni odgovorila. X bo torej lahko sklepala, da je nesoglasje med Azro in Vlasto še hujše kot je kazalo. Glede na to, da je oseba X z Azro v boljših odnosih kot Vlasta, sicer najbrž tudi ne bi imela njene številke, zna to posledično vplivati tudi na odnose med osebo X in Vlasto iz preprostega dejstva, ker je pač sovražnik mojega prijatelja le težko moj prijatelj.

Če pa oseba X vpraša Azro ali jo je Vlasta klicala, bo seveda izvedela da ne in tako po drugi strani lahko pride do sklepa, da je Vlasta nezanesljiva ker najprej išče informacije, ki jih potem ne rabi ali pa bo celo posumila, da zgolj preizkuša odnose med njo in Azro. Vtis bo v vsakem primeru torej bolj klavrn.

Zadeva se zna tudi dolgoročno in skoraj usodno zaplesti, ker predvidevam, da gre za žensko socialno omrežje, v katerem Azra očitno zavzema nekoliko uglednejšo pozicijo, ker pač razpolaga z veščinami, s katerimi ostale ženske na splošno ne. Sklepam, da ima Azra torej širši krog privrženk, ki so se, v zameno za njeno koristno naklonjenost, pripravljene obrniti proti Vlasti. Skratka, če si ženska, je Azra oseba, ki se ji ne kaže zameriti, ker se ti lahko zgodi, da postaneš nekoliko osamljena.

Takšne in podobne misli so mi torej rojile po glavi, ko sem bral tisto sporočilo in kar srh me je spreletaval.

No, naj povem, da sem se, ko sem se pomiril od razburjenja, vendarle odločil in na SMS odgovoril - kajpada s povratnim SMS-om:

"Falila si številko, jst si nohte samo stižem"

Tako - najhujše smo verjetno preprečili. Odgovora ni bilo, pa tudi ni potreben ...

Mimogrede, malo sem poguglal in izvedel, da se tej tehnični zadevi strokovno reče "geliranje" in da gre dejansko za umetno podaljševanje nohtov.
Hm-, sprašujem se zakaj neki bi si umetno daljšali tisto, kar si moram itak striči ali gristi?

No ja-, šalo na stran, malce me pa vseeno skrbi, če se bodo te ženske le nekako uspele dogovoriti ...

Pravda za golobjo tarčo

2012-01-26T14:17:00.001+01:00

Župan Občine Zagorje, Matjaž Švagan se je zapletel v spor s svojci pokojnega predsednika republike, dr. Janeza Drnovška. Občina, po osebi župana in občinskega sveta, torej vztraja, da poimenovanje trga v Zagorju, na katerega so postavili Drnovškov kip in tudi kip sam, ostaneta takšna in tam kot je leta 2008 odločil občinski svet. Nekoliko neudobno je dejstvo, da takrat, ko so sprejemali to odločitev, očitno niso začutili potrebe, da bi o tem kogarkoli spraševali, ampak so se tako preprosto odločili po navdihu in še zdaj polno zaupajo v vodstvo večne modrosti.
Zadeva je medtem šla na sodišče, ki je po dveh letih vendarle razsodilo v prid svojcev, kar se meni osebno zdi tudi edino logično in človeka vredno, vendar si župan in občinski svet še naprej ne dovolita kratiti veselja ter v maniri notoričnih kverulantov zdaj napovedujeta pritožbo zoper sodbo.
Kako se ob tem počutijo svojci, ki se morajo na sodišču boriti za spoštovanje do javnega miru ob spominu na svojega pokojnega očeta in brata, ter zaradi tega postati del javno-dnevnih iztrebljanj, seveda nikogar ne zanima, še najmanj pa Švagana, ki mu publiciteta očitno celo godi. Poleg tega, pa najbrž tudi ni povsem zanemarljivo, da se on pravda z davkoplačevalskim denarjem, svojci pa bržkone s svojim.
Bolno, bolno in še enkrat bolno - do kraja! Če tega ne bi doživel, ne bi verjel, da je sploh mogoče.
Kako lahko nekdo še vedno razmišlja, da je višek vsega kar človek v življenju doseže, prav to, da bodo nekoč kos brona, ki naj bi te predstavljal, nastavili golobom in rekli, da se tam tudi nek pločnik imenuje po tebi? Seveda zgolj za tako dolgo, dokler se časi dovolj ne spremenijo, ljudje dovolj ne naveličajo ali občinarji genialno spremenijo namembnost parcele.
Tega ne bom nikoli razumel. Verjetno gre za neko psihopatološko obliko modernega poganstva ali malikovalstva na osnovi slabe vesti, kajpak posredno v vzdušju in cilju samopromocije nekih, še vedno zelo živih osebkov.
Ali se res nikomur ni zdelo normalno ali vsaj človečno, da bi se o takšnih idejah najprej pogovorili s svojci in jih vprašali, če bi se morda strinjali z neko obliko javnega spomina na njihovega sorodnika. Tudi župan bi vendarle lahko razumel, da se pač rodimo, živimo in umremo predvsem kot ljudje, sorodniki in šele potem morda nekakšne javne osebe. Seveda osebno ne poznam teh ljudi, vendar sem že po tem, kar vem o Drnovšku, prepričan da prav gotovo ni bil tip, ki bi se veselil svojega kipa v parku. Poleg državnika in politika je bil prodoren mislec in bi, že s tega stališča verjetno lahko našli kaj bolj poduhovljenega, če sploh kaj, kot kovinski 3D avatar, ki se mi, mimo vseh gred, sploh ne zdi podoben originalu.
In, glej ironijo cele zgodbe. Vprašam cenjeni in morebitni publikum, kaj lahko še predstavlja lepši spomin na nekega človeka, kot prav živ človek, ki nosi njegove gene in mu je morda celo fizično ali duševno podoben. In kdo ima večjo pravico do spomina na svojega očeta, kot prav sin ali hči? Morda župan? Občinski svet? Kuharica, ki mu je stregla ali medicinska sestra, ki ga je zdravila?
Kaj pa imamo vsi mi ostali z njim, razen tega, kar vemo, da je počel v službi, kakršnakoli je že bila in zapisal v par knjigah. Za nameček pa se je taista javnost, ki bi se ga zdaj histerično rada javno spominjala in za to rabi fizično znamenje, še za časa njegovega življenja zgražala nad proračunskimi stroški za njegovo zdravljenje in nekimi južnoameriškimi "vrači", s katerimi je prijateljeval. Hinavščina od hinavščine.
Če bi ta župan res hotel narediti kaj za spomin na nekdanjega predsednika, bi preprosto ne mogel biti bolj štorast.
Zanima me, kaj neki bi si pokojni mislil o človeku, ki se zdaj toži z njegovimi najbližjimi sorodniki?
Le na čigavo stran bi se postavil ... ?

Kdo upa staviti ...

2012-01-23T22:00:00.000+01:00

... ali bo predsednik republike za mandatarja predlagal Janeza Janšo?

Stavim 10€, da ga ne bo.

Zakaj pa ne raje kar Karla?

2012-01-19T14:51:00.000+01:00

Predsednik Republike je spet presenetil in za možnega mandatarja predlagal bankirja Marka Voljča, ki je sicer star znanec slovenskih politikov, vsaj nekaterih, vendar žal še manj sredinski kot na primer Zoran Janković.
Ideja je zanimiva in nekako kar v maniri prisilnih upraviteljev, ki so že prevzeli oblast v Grčiji in Italiji in, na splošno, morda niti ni tako slaba, vendar ji je mogoče očitati, da žal ne prispeva k razvoju demokracije v Sloveniji.
Če je namreč že kdo pozabil, naj spomnim, da smo mi vendarle volili in prav bi bilo, da nam vseeno skuša vladati nekdo, ki je kandidiral, pa čeprav še ni član Trilateralne komisije, golfist ali celo poročna priča Milana M. Cvikla.
No-, in ker je očitno ta trenutek spet najbolj pomemben vrli predsednik Desus-a, bi bilo morda še najbolje, če pristojni za mandatarja predlagajo kar njega.
Predlog se mi ne zdi nič manj resen od tega, kar smo dobili do sedaj. Gospodu Erjavcu ni kaj očitati, kandidiral je in bil demokratično izvoljen, sodijo mu še ne, simpatičen je in rad kaj zabavnega pove, vladnih izkušenj ima pa več kot vsi drugi in še bolj sredinskega trenutno ne boste našli ...

Zlato pravilo in prepozne novoletne obljube ...

2012-01-17T21:12:00.001+01:00

... na Drugem svetu.

Uganite, s kom bi bil Borut raje v koaliciji!

2012-01-17T14:32:00.001+01:00

Ena slika je za tisoč besed, dve pa za vse ...

Predriblani

2012-01-11T21:20:00.001+01:00

Ni samo tako slabo, kot je zgledalo, ampak še slabše. Res da "kakor za koga", na splošno pa za vse.

Če je bila prva tekma še napeta in presenetljiva, je bila druga že skoraj duhamorna in absolutno predolga. Skoraj milo se mi je storilo, ko sem gledal favorita kako osamljen teka za žogo in skuša rešiti igro, medtem ko njegovi soigralci prizemljeni čakajo neizbežno. Seveda je spet padel gol. Že drugi. Tako-, kar na hitro, sproti in brez prave želje. Skoraj milostno.

In favorit? Hm ... morda je res kar dober, resen pa gotovo ni, ker je blefiral. Očitno je pokazal kar zna in ostalo mu je samo še to.

In predsednik? Hm, hm ... nekako ni v formi ... izgublja živce in ne ve kaj bi. Verjetno še ni pokazal vsega kar zna - vsaj upam, da ne. Zdaj bi recimo rad razpravljal o ustavi, kot da jo lahko spremeni še kdo drug razen tistih, ki ga ne ubogajo. Zanimivo in skoraj značilno zanj je, da ga trenutno zanima 82. člen, čeprav je bolj verjetno, da se mu bo zgodil 111.

Sicer pa ... bomo raje prerokovali za nazaj.

Je manj stresno.

Ma ... izvolite ga ...

2012-01-11T06:40:00.000+01:00

... da bo že enkrat mir.

Na Drugem svetu.

Očistimo Slovenijo za vedno!

2012-01-10T16:58:00.000+01:00

Akcija je stekla in nekateri se že resno pripravljajo ...

Večni hlapci ...

2012-01-08T22:30:00.003+01:00

Takšnih izjav, kot smo jih slišali danes na tistem svetem kraju s katerega so partizani nekoč že hrabro ušli in prepustili civilno prebivalstvo na milost in nemilost Nemcem, si nekdanji predsednik predsedstva Socialistične Republike Slovenije preprosto ne bi smeli dovoliti. Gre za izjave skrajneža, ki je očitno izgubil občutek za realni čas v katerem še živi. Res, da je že star, vendar bi vseeno moral razumeti, da morda le ni, tako kot nekoč, pristojen za presojanje pomena prav vseh dogodkov in razmer, ki so ga pustile daleč zadaj in jih noče ali pa preprosto ne more več razumeti.

Zmerjanje slovenskih politikov s hlapci, zgolj zato, ker so se pogovarjali z ameriškim veleposlanikom, ki naivno verjame, da bodo morda tudi "borci" razumeli njegove dobronamerne pobude kot takšne, je milo rečeno primitivno.

Zanima me, komu pa potem sedaj hlapčuje sam tovariš predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, ki je vso svojo kariero posvetil utrjevanju oblasti nekih pro-ruskih teroristov in opravičevanju globoko sprevrženega družbenega sistema, ki je najprej likvidiral vse potencialne ideološke nasprotnike, potem pa še desetletja sistematično kršil temeljne človekove pravice lastnih ljudi, zdaj pa za obrambo slovenstva, ki se ga v njegovih zlatih časih ni smelo niti javno omenjati, prosi nekoga, ki to ni in ne bo nikoli, ter si pri tem celo dovoli zmerjati tiste, ki pa so.

Nekaj o tem kam gremo ...

2012-01-05T18:06:00.000+01:00

... na Drugem svetu.

Poskusimo vsaj začeti po božje …

2012-01-03T20:10:00.002+01:00

Kar nekako našle in celo presenetile so me besede patra Marka Ivana Rupnika, ki jih je povedal za zadnjo številko Družine lanskega koledarskega leta. Vem sicer zakaj so me našle, ne pa tudi zakaj so me presenetile.

Morda zato, ker dobro opisujejo tisto, kar mi zapušča ta čas v odhajanju ali ker se ujemajo z razpoloženjem, ki se je zapeklo na dnu v skoraj prazni posodi mojega imena.

Pa se malo zaupajmo patru …

R: Ti novi dnevi in trenutki se mi zdijo kot izgubljeni. Tako negotovi so. Sprehajajo ali le opotekajo se med svetnim in svetim. Ne obstanejo ne tu ne tam. Izgubljajo moč in voljo na obeh straneh, pa vendar na nobeni ne najdejo miru. Hodijo brez želje in kot na ukaz, se odbijajo brez smisla kakor kroglica v fliperju in plašno stojijo na sveže zloščenih tleh novega leta. Tolikokrat slišane besede spet nočejo postati navdih in tolikokrat preslišane želje spet ne ganejo. Misli se težko.

pater Rupnik: Če je vsebina razumljena kot oblika odnosa in če se obliki in metodi daje veliko pozornosti, to človeka hitro zmuči, izmuči odnos. In ostane osamljenost, oddaljenost od življenja, stvari se posušijo.

R: Človeštvo je že o vsem razmišljalo in vendar nekako kar mora spet in spet. Nekatere misli so že tolikokrat previte in postavljene v vsa možna okolja-, pa vseeno znova pahnjene v dvom. Zakaj moramo znova misliti, kar je že premišljeno? Zakaj nam ni dana univerzalna zavest? Bilo bi dosti enostavneje. Priklopljeni na strežnik univerzalnega razuma in enega razmišljanja. Koncept pa je drugačen in izdelki so pol-prevodniki, v katerih se navidezno ponavljajo iste serijske napake. Nekdo tega ni hotel!

pater Rupnik: Skušnjava je ves čas v tem, da bi človek spet mislil sam, brez upoštevanja misli božjega življenja. Če človek popusti tem skušnjavam, lahko ustvari tudi celo kulturo, ki pa se prej ali slej obrne proti njem.

R: Vsebina božjega se mi zdi oddaljena in težja od forme. Moralo bi biti obratno. Stvari so v nastanku lahko samo preproste in nič drugačne, vendar smo jih zakomplicirali in zdaj se čudimo, ker jih ne razumemo več. Ali pa morda samo še gledamo in ne znamo več niti razmišljati.

pater Rupnik: Glavna vsebina odnosa med Bogom in človekom je Sveta Trojica. Ljubezen Boga Očeta do človeka v Kristusu in človekovo življenje kot odgovor ljubezni v Svetem Duhu. Dogma…

Dogme so … stebri božjega načina razmišljanja v našem človeškem razmišljanju. Če človek razmišlja upoštevajoč teh nekaj stebrov božje misli, potem bo božje življenje v njem raslo, zorelo, se krepilo in spreminjalo svet.

R: Stvarstvo gotovo ni takšno, kot se mi zdi. Vidim podobe, gibanje in slišim zvoke, a imam občutek da gledam le sence, ki jih ne znam povezati s pravimi predmeti. Čutim dotikanje snovi na telesu in brbotanje misli v meni, pa vendar ne dojamem celote. Vse je nekako izmuzljivo, ne-otipno. Komaj se pojavi, že mine in izgine. Vidim obzorje, nebo in sonce, pa vendar ne poznam njihovega pomena. Ko se umakne dan in me obkroži noč, vem, da je nekaj prešlo in prihaja nekaj novega, vendar ne razumem vsebine podob tega sveta. Ne vem, če sploh sodim sem. Včasih mi je vse tako tuje.

pater Rupnik: Razdelili smo svet na snovni in idejni, izmuznilo pa se nam je življenje. Naenkrat je pot do resnice pripadala samo še idejam in pojmom. Zunaj smo pustili snov, stvarstvo in telo. Danes pa vsi tožimo, ker ni več življenja. V naravi pojmov in idej ni, da bi posredovali življenje, da bi prelili ljubezen, da bi ustvarjali občestvo, da bi prenesli vero. Moderna doba prav v tem ni uspela. In na tak način nobena doba ne more uspeti. Življenje, ljubezen, občestvo, vera – to so stvari, ki zahtevajo organski pristop in celovito misel, ki pa je že nekaj stoletij ne poznamo več. Teh stvarnosti se s koncepti in etičnim imperativom in znanstveno metodo ne da ustvariti. Svobodne pripadnosti, ljubezni, ki je sposobna žrtve samega sebe zaradi enotnosti, se človek ne more naučiti v nobeni šoli, ampak samo, če je zajet v Ljubezen, ki se je uresničila in se vedno uresničuje na velikonočni način. Dihamo neko kulturo, ki je vsa osredotočena samo v človeku, in tudi mi smo verjetno zapadli tej skušnjavi, misleč da se bomo s svojim razumom dokopali do Boga, da bomo s svojo pridnostjo in etično popolnostjo prišli do božjega življenja. Vendar Kristus jasno pravi, da ni nihče šel v nebesa razen tistega, ki je prišel iz nebes. Ni človek postal Bog, ampak je Bog postal človek.

R: Bistva najbrž ni mogoče dojeti samo z razmišljanjem. Forma je ena, vsebin je vedno več. Tudi tisto kar spoznavamo so zgolj prispodobe. Jezik je prazno blebetanje, če ne poznamo pomena besed in njihove skladnje. Slika je razmazana barva, če ne znamo simbola povezati s spoznanjem-, z nečim, kar se šele sproži v nas. Enako je z glasbo in vsem drugim. Kar je, je nekaj dejansko šele takrat ko je v nas, sicer ni nič. Popoln nič - predpok.

Kaj pa je potem življenje in kaj Bog?

pater Rupnik: Simbol je navzočnost Skrivnosti. Simbol posreduje edinost božjega in ustvarjenega sveta. Edinost, utemeljno v stvarjenju in v odrešenju. Simbol razodeva zakramentalnost sveta in zato vsebuje resnico kot živo stvarnost. Mi pa smo simbol tako izpraznili, da niti človek ni več simbol. Naučili smo se govoriti o Kristusu brez kruha, brez vina, brez bratov. O Svetem Duhu govorimo brez olja, brez ognja, brez ljubezni. Ne verjamemo, da je zemlja, snov del poti spoznanja resnice.

Cerkev duhovno-teološko prebere prostor in čas, v katerem živi in pride do spoznanja božje volje. Šele potem se vidi, kako slediti božji volji, kako jo uresničiti. In tako je nad nami, nad našim naporom in delom božji blagoslov. Samo naš sklep, da moramo nekaj storiti in na obstoječe stanje odgovoriti, nam še ne zagotavlja, da hodimo po božji poti.

R: Bog je postal človek. Kaj pa človek-, ali lahko postane božji še kako drugače, popolneje kot le z darovi, ki jih je prejel? Kakšen je smisel prizadevanj, da bi iskali še kaj več, kot nam je dano? Da bi hoteli več od sveta, ki pač je, kakršen je? Imam le to, kar imam in nič več.

pater Rupnik: Že način, kako se Kristus rodi, razodene, kaj je učlovečenje. Bog se rodi iz Marije in začne živeti kot človek. Že ko gre skozi Marijo, ona živi na božji način. Učlovečenje se v Mariji zgodi na božji način. Ko človek sprejme božji način, začne na božji način tudi živeti. Postaja duhoven. Se pobožuje. Vsebina in metoda se pokrijeta. Marija spoznava in se spreminja. Dobesedno. Postaja mati. To je proces učlovečenja: Bog je začel živeti kot človek, da bi človek živel na božji način. To je fantastično!
Origen pravi, da je velika stvar, da se je Bog rodil v Devici in v Betlehemu, ampak da vse skupaj nič ne pomaga, če se ne rodi v tvojem srcu. Milost je, ko začutim, da svojo človeškost živim na božji način. Zame je temeljno vprašanje božiča: ali obstaja možnost, da bi gledal na svoje lastno življenje ne več kot zgolj človeško, namenjeno smrti, ampak kot božje-človeško, v Kristusu namenjeno vstajenju. Od božiča naprej gledamo podobo Marije z Jezusom – to je čudovita podoba: Marija ni več sama, ampak v svojem naročju nosi Boga. Zaradi dogodka v božični noči nihče več ne bo živel kot prej, nihče več ne bo sam.

Pozitivne novoletne ideje ...

2011-12-30T11:41:00.000+01:00

... pozdravljam na Drugem svetu.

Ljubljeni vodja-, počivaj nam večno

2011-12-28T15:48:00.004+01:00

Tudi reka solza, s katero se Severni Korejci poslavljajo od Kim Jong Ila bo seveda kaj kmalu presahnila, tako kot je še vsaka dosedaj. Zanimiva in nekako skoraj domača (ko se spomnim meseca majnika leta 1980) se mi ob tem zdi misel, kako grozljivo je še vedno mogoče v tem, povezanem in informatiziranem svetu, manipulirati s 24-imi milijoni ljudi. Če vse skupaj ne bi bilo tako morbidno, bi bilo smešno. Ko gledam posnetke teh jadikovalcev, imam občutek da gre za tekmovanje v tem, kdo bo glasneje in bolj histerično jokal in to za nekom, ki ga verjetno niti videl ni nikoli. Crying karaoke party. Če bi ti ljudje Kima osebno poznali, bi morda dojeli, da sploh ni vreden vseh teh solz.
Ne razumem, kako lahko odrasli, pismeni ljudje, še zmeraj slepo verjamejo, da je nek človek resnično tako genialen, sposoben in božansko dober-, skratka absolutno nenadomestljiv in res vreden vse te silne žalosti. Pa saj to so vendar ljudje, ki imajo že neke življenske izkušnje z drugimi ljudmi, nadrejenimi, podrejenimi, sorodniki ... preprosto z ljudmi, kot so sami. In do kakšnega temeljnega spoznanja se najprej dokopljete če imate opravka z ljudmi, če ne prav do tega, da so dejansko takšni kot vi. Morda so malce slabši, morda malce boljši, v bistvu pa preprosto ljudje kot vi, z vrlinami, napakami, lastnostmi, posebnostmi, navadami in razvadami ... Pač ljudje, ki v življenju, hote ali nehote prezemajo vloge, ki so jim bolj ali manj kos in ki bodo svoje mesto slej ko prej tudi zapustili. Nič slavnega, nič posebnega-, še zlasti nič kultnega.
Težko dojemam kako temeljita je lahko masovna nacionalna slepota ali zgolj vseprisotna hinavščina, ki iz nekakšnega voditelja naredi religijo, iz državljanov pa, vsaj navidez fanatične odvisnike od njenega božanskega liderja.
Kakorkoli-, zadeva je antropološka rariteta. Gre za vladavino tipa faraon ali rimski cesar, ki pa je očitno še vedno lahko nek občečloveško veljaven in celo konkurenčen model vodenja družbe. Model absolutnega in brezhibnega vodje, ki se navidez povsem razdaja ljudstvu in ga očetovsko - ljubeče varuje, čeprav gre v resnici morda za prvega moža pokvarjene in stremuške klike, ki se krčevito oklepa privilegijev oblasti. Pa tudi če ljudstvo crkuje od lakote.
Takšen sistem nima nobene prihodnosti. Gre za sociološki histerezni žep v katerem se je zgodovina navidez ustavila, v resnici pa se le pripravlja na prelom. Ta se bo, slej ko prej, zgodil tudi v Severni Koreji in morda stekel še hitreje kot tisti v vzhodni Nemčiji.
Lahko da že prihodnje leto.
Seveda, ko se solze osušijo-, če ne že prej?

Prelepi džinglični čas …

2011-12-26T22:28:00.000+01:00

Kdo je že sploh videl kraguljčke? Ali, še težje vprašanje, kdo se je že kdaj peljal na saneh, ki bi jih vlekli konji? Jaz še nikoli in mislim, da tudi velika večina prebivalcev tega planeta ne. No-, če že govorimo o planetu, potem je treba vedeti, da večina ljudi še niti snega ni videla drugje kot morda v filmu "Sam doma"-, če je seveda sneg nekaj, kar bi bilo sploh treba povezovati z Božičem.

Definitivno pa je evolucija ustvarila vsaj dve vrsti tega praznika; torej, imamo namreč božič in Božič.

Tistega prvega poznamo kot: cin, cin, cin, … christmas, christmas … in v vsej veličastni polnosti ga lahko doživite na primer, v trgovskih centrih, ob poslušanju radijskih postaj ali pa žal tudi v nekaterih cerkvah, kjer so jaslice ozvočene in posvečeni prostor, poleg lučk, napolnjujejo še sladki ameriški božični akordi.

Drugi Božič pa je, za razliko od prvega, sicer pisan z veliko, vendar v resnici prav majhen, preprost in star praznik-, rojstni dan malega Boga-, Božička. Njegova vsebina je nedvoumna, kot je lahko nedvoumno le rojstvo otroka. Vsak otrok se enkrat rodi in tu ni mogoče odkriti nič novega. Tako je vsaj na videz. V resnici gre za veliko in resno skrivnost.

Skrivnost je že rojstvo človeka, ki je ni mogoče razumeti-, kot ni mogoče razumeti skrivnosti življenja. Zakaj sploh nastane, če bo umrlo? Zakaj rajši ne ostane kar tam kjer je, ko ne živi? Pa naj bo kjerkoli. Bilo bi veliko preprosteje in ne bi ga bilo potrebno izgubljati ali opazovati njegovega propadanja.

Še skrivnostnejše je rojstvo Boga? Bogu se namreč res ne bi bilo treba kazati ljudem. Kdo si to sploh zasluži? Tudi življenje, ki ga je potem pustil na zemlji, v človeških očeh ni bilo veliko vredno. Bilo je kratko in naporno, polno preizkušenj, na koncu pa še ponižujoče žrtvovano in brutalno uničeno. Kaj je bilo tega sploh treba?

In tu je še dodatna skrivnost, ki ni samo skrivnost tega praznika ampak skrivnost vere in življenja nasploh. Skrivnost je v tem, da le ima nek smisel. Ima ga prav v tem-, da je tukaj in edino. Takó življenje, kakor Božje dete. Rojeno je in podarjeno.

Vedno znova prihaja in vedno znova umira. Prihaja majhno in nebogljeno, odhaja zmagoslavno in povzdignjeno.

Kaže predvsem na nas same. Kaže nam naše življenje in naše umiranje. Prihajamo majhni in nebogljeni, potem se nekaj časa spotikamo in opotekamo, na koncu pa pademo in propademo. Res je tako in žalostno je … nič kaj džinglično, nič kaj cin, cin, cin … a tako je le za svet-, tako je le za zdaj in tukaj?

In to je tista skrivnost.

Ta, da sploh prihaja …

Želim Vam, da bi si kaj želeli ...

2011-12-25T20:23:00.000+01:00

Škoda ...

2011-12-04T21:52:00.003+01:00

Torej - nič novega, naša levica nas pelje naprej. V vladi bomo lahko zdaj gledali Jankovića, Pahorja in verjetno še Viranta. Zadnji se mi zdi še najmanj problematičen od vseh treh. Janković in Pahor sta namreč egocentrika, ki se ne bosta dolgo prenašala, poleg tega pa je Janković Pahorju pobral nekaj ljudi in to je vsekakor slaba popotnica za skupno življenje. Mislim, da je Virant sploh edina rešitev, če hočejo vsaj za silo nekako voziti skupaj. Če bodo vzeli Erjavca, nimajo dovolj glasov, torej rabijo še nekoga in tudi tretji egocentrik v takšni družbi bi bil uničujoč.

Skratka, obeta se nam nadaljevanje tega kar smo gledali že tri leta in to, verjetno še v nekoliko bolj grobi različici. Rekel bi-, levičarske zdrahe #2. Janković namreč hoče vladati in je obkrožen z ljudmi, ki državne politike od blizu ne poznajo ali pa so v njej dosedaj igrali drugo violino. Drugačne koalicije kot s Pahorjem, ki pa je izkušen, vendar karakterno še bolj oddaljen od Jankovića, kot Janša, si na njegovem mestu sploh ne znam predstavljati in to pomeni, da nas čaka španovija, ki bo še najbolj podobna srečanju medveda in bika v trgovini s porcelanom.

Poleg tega je Janković že pokazal, da zna biti tudi aroganten in zamerljiv, kar pomeni, da bo na stalni bojni nogi z opozicijo, ki bo kajpada še naprej žleht. Pozitivni mandat bo žal verjetno mandat dveh minusov.

Upam le, da bosta skupaj vsaj tokrat dala plus.

Ali pa je morda, vseeno lahko še kaj drugače?

Na potezi bosta spet Virant in Erjavec, ki lahko hitro spremenita politični zemljevid Slovenije-, če hočeta.

Kakorkoli, čestitati se splača edino Novi Sloveniji.

Srčno rad bi čestital tudi stari Sloveniji, pa mi nekako ne gre.

Breivik je zdaj tudi uradno nor ...

2011-11-29T15:46:00.001+01:00

... ne moreš verjet!
Vsi se zelo čudimo.
Na Drugem svetu.

Česa se je naučil Ric Elias?

2011-11-27T22:30:00.002+01:00

Ric Elias je na poletu 1549 sedel v prvi vrsti letala, ki je zasilno pristalo na reki Hudson v New Yorku januarja 2009. Kaj se je podilo po njegovi glavi, ko je letalo strmoglavljalo?

Z vami želim deliti tri stvari, ki sem se jih tistega dne naučil.

Spoznal sem, da se vse spremeni v trenutku. Imamo dolge spiske stvari, ki jih želimo uresničiti v življenju in pomislil sem na vse tiste ljudi, ki sem jih želel srečati, pa jih nisem. Na vse pregrade, ki sem jih želel odpraviti. Na vse izkušnje, ki se jih želel imeti, a jih nisem nikoli imel. Ko sem kasneje razmišljal o tem, sem se domislil reka: "Zbiram le slaba vina." Namreč, če sta vino in oseba pripravljeni, potem ga tudi odprem. V življenju ne želim z ničemer več odlašati.

Druga stvar, ki sem se jo naučil tisti dan … pomislil sem, da obžalujem eno samo stvar. Živel sem dobro življenje in ker sem le človek in delam napake, sem skušal postati boljši v vsem česar sem se lotil. Vendar sem dovolil, da se vplete moj ego. Obžaloval sem čas, ki sem ga zapravil za stvari, ki niso bile pomembne, in to z ljudmi, ki mi veliko pomenijo. Razmišljal sem o svojem odnosu z ženo, prijatelji, … in po razmisleku, sem se odločil odstraniti negativno energijo iz mojega življenja. Ni popolno, a je veliko boljše. Z ženo se nisva prepirala že dve leti in občutek je super. Ne trudim se več imeti prav. Vedno se odločam za srečo.

Tretja stvar, ki sem se je naučil takrat, ko notranja ura začne odštevati: "15, 14, 13, …", ko sem videl, kako se približuje voda … me je spreletel občutek, da umiranje sploh ni strašno. Kakor, da bi se nanj pripravljali že vse življenje. Bilo je pa zelo žalostno. Nisem si še želel oditi, ljubim svoje življenje. In tista žalost se je strnila v eno samo misel, namreč … želim si le, da bi videl odraščati svoje otroke. Kakšen mesec kasneje sem bil na nastopu svoje hčerke, ki je v prvem razredu … in jokal sem kakor otrok. In prav to je zame takrat imelo popoln smisel. Ugotovil sem, da je edina resnično pomembna stvar v mojem življenju zgolj to, da sem dober očka. Edini cilj, ki ga imam zdaj v življenju je biti dober očka.

Po čudežu, tistega dne nisem umrl. Po čudežu, pa sem lahko pogledal tudi v prihodnost in prišel nazaj ter zaživel drugače.

Predvolilni resničnostni šov ...

2011-11-27T13:17:00.000+01:00

... lahko spremljate na Drugem svetu.

Zgodba z neke druge strani

2011-11-25T06:42:00.002+01:00

Nekoč je živel mož. Žena mu je umrla in s sinkom sta živela na majhni kmetiji v soteski. Skozi sotesko je šla tudi železnica in mož se je dejansko preživljal z delom na njej. Njegova glavna zadolžitev je bila skrb za dvižni most prek katerega je vlak prečkal reko. Kadar vlaka ni bilo, je bil most dvignjen, ker so po reki plule ladje. Mož je dobro poznal vozni red vlakov, če pa je bilo kaj posebnega, so ga predhodno obvestili.

Nekega jesenskega dne je mož pripravljal drva ob robu gozda, visoko v strmem pobočju nad svojo hišico. Spokojno šumenje vode, ki je vedno polnilo sotesko pa je nenadoma začel motiti oddaljen topot železniških koles. Mož se je sunkovito zdrznil, kot bi se zbudil iz spanja. Vlaka, po voznem redu, takrat ne bi smelo biti. Niso ga obvestili!

Imel je dober razgled in v daljavi, pred tuneli po katerih je železnica predrla v sotesko, je zagledal dim bližajoče se lokomotive. Most je bil dvignjen in zavedal se je, da je katastrofa neizbežna, če ne bo ukrepal. Po strmem pobočju je začel na vso moč teči proti čuvajnici ob mostu. Poti ni bilo in spodrsavalo mu je na suhi travi-, padal je in zdrsal po strmini, vendar se je pobiral in tekel naprej. Na sredi poti se je ozrl proti tunelu in-, zazdelo se mu je, kot da se je v trenutku vse zrušilo v njem.
Saj to ne more biti res – o Bog … saj to ne sme biti res!

Na tiru, tik pred tunelom je opazil drobno postavico. Mislil je da sanja in ko se je zavedel za kaj dejansko gre, mu je bolečina ohromila telo. Občutek je imel, da mu bo razneslo glavo in da se v sebi lomi kot trska. Zaželel si je samo eno-, da tega, kar vidi, ne bi nikoli videl. O Bog, daj, da so vse samo sanje.

Na tiru pred tunelom, iz katerega bo vsak trenutek pridrvel vlak, je videl svojega sinka. Smisel svojega življenja in edino osebo, za katero se mu je, po ženini smrti, še zdelo vredno živeti v tej samoti. Sinko je vozni red poznal ravno tako dobro kot on in ni pričakoval vlaka, vendar ni vedel da ravno prihaja in je že na drugi strani hriba. S kužkom, ki ga je od očeta dobil prejšnji teden za šesti rojstni dan, se je igral na progi, ker drugega prostora za igro v ozki soteski niti ni imel. Ni se zavedal, kako v tem razigranem trenutku, ko je psiček tekal za žogico, njegov oče v pobočju nad hišo strašno trpi zaradi njega.

Mož ni nehal teči in padati po strmini le da je začel nečloveško kričati proti otroku naj se umakne, vendar je bila razdalja prevelika, reka je šumela v soteski in hrup vlaka iz tunela je krike preglasil. Otrok, zatopljen v igro, je sicer slišal vlak, vendar se ni zavedel, da mu prav zaradi njega preti smrtna nevarnost. Strojevodja ga, tudi če bi bil pozoren, na izhodu iz tunela ne bi mogel dovolj hitro opaziti, da bi še lahko zavrl kompozicijo.

Mož je med tem pritekel do proge in v trenutku, ko je skočil čez jarek ob železniškem nasipu, se je moral odločiti najtežjo odločitev v svojem življenja. Ali naj steče levo ali desno? Proti mostu ali proti otroku? Če steče proti mostu, ga bo morda še uspel spustiti in rešiti življenja nekaj sto ljudem na vlaku. Če steče desno, bo morda uspel priteči tako blizu, da ga bo otrok slišal in se umaknil s proge. Ali eno, ali drugo? Obojega ni bilo več mogoče narediti.

Občutek je imel, da bo zblaznel-, sploh se ni več zavedal svojega telesa in okolja-, v glavi ni bilo nobenih misli, vse je bil en sam kratek stik. Čutil je, kot da ga reka vleče v vrtinec in vrti, vrti … proti dnu.

Telo, ki je delovalo kot na ukaz nekoga drugega, je steklo v levo – proti reki, stran od sebe, stran od vsega, kar je človeku, čigar je bilo, sploh še kaj pomenilo. Kot mrtvo-, cunjasto, a vseeno v neki službi-, za nek namen.Noge so ga prinesle do naprave in roke, ki jih ni poznal, so zgrabile ročico vitla ter sprostile jeklenice, da se je stara kovinska konstrukcija, med škripanjem, začela spuščati.

Ni se zavedal, da ves čas kriči kot brezumen. Tulil je kot zver, od bolečine in nemoči, kakor nekdo, ki mu jemljejo vse. Prav vse. Ničesar ni videl in slišal in v trenutku, ko je jekleni most treščil na svoje ležišče na drugem bregu, je mimo njega puhnila razgreta lokomotiva ter vlak povlekla čez reko.

Zgrudil se je v blatni jarek ob vitlu in želel si je samo umreti. Ni več kričal, ampak le hropel in ko se je s spačenim obrazom nekoliko dvignil ter skozi solze pogledal v okna vagonov, ki so vozili mimo njega, je ravno še ujel pogled moškega, ki ga je s posmehljivim nasmeškom gledal skozi šipo. Zarežal se mu je in dvignil steklenico piva, ki jo je držal v roki, kot bi hotel nazdraviti. Očitno si je mislil: "Glej tega umazanca. Gotovo je pijan kot čep." Ni se zavedal, da je ta človek, ravno v tem trenutku, na oltar življenja daroval vse svoje, samo zato, da bi ga njemu in njegovim sopotnikom rešil.

To zgodbo je povedal gospod Toni Kmet, duhovnik.

Takrat je govoril je o tem, kaj je človeška hvaležnost.
Nekaj dni prej se je smrtno ponesrečil njegov brat.

Radi imejte ljudi, ne sodite jih brez ljubezni in vedno-, vedno molite za njih.
Morda se trudijo za vaše dobro.

Zakaj nekateri radi hodijo na pošto?

2011-11-23T22:46:00.001+01:00

Odgovor iščemo na Drugem svetu.

"Popoten sem bil …"

2011-11-20T22:24:00.002+01:00

Vsi, ki se uspemo premikati ali morda zgolj umikati, se skušamo na nek način oddaljiti od spodnje ravnovesne lege s katere lahko zdrsnemo samo še navzdol. To je v naši naravi, takšni pač smo. Bežimo pred koncem, ki nam je vedno nekje za petami. Kdor je popoten je živ in kdor popotnega sprejme, spusti življenje blizu.
Zdaj vsi razmišljajo o družbi, ki bi zagotavljala trajno varnost in preživljala vse bolj razvajene generacije, pozabljajo pa, da mora ostati tudi živa. Življenje ni zaporedje fiksnih oprijemališč, ampak melišče, ki dovoli en korak in vzame dva. Življenje mora potovati, tvegati, iskati in se nenehno pretakati iz enega agregatnega stanja v drugega.

Družba, ki sama sebe zamrzuje s pravili, plotovi in napisnimi tablami s katerimi si zmanjšuje lastno gibljivost, je obsojena na propad. Red je lahko kvečjemu prehodna faza med dvema neredoma, ki poženeta družbeno dinamiko, ne more pa ostati trajen. Če je trajen, je tudi zmrznjen.

Sprejem popotnega je pozdrav življenju. Popotni prinaša novice in novo voljo v svet. Popotni prinaša novo upanje. Tisto upanje, ki smo ga včasih imeli tudi mi, ki smo zdaj tako radi doma. To upanje nam je red že uspel homogenizirati, pasterizirati in vliti v kartonske škatle. Zdaj ga imamo tam in si ga pogrevamo.
Saj ima vse v sebi - razen življenja.

Psssst ...

2011-11-18T20:43:00.003+01:00

Na splošno-, sploh ni prijetno. Res ni.
Ne vem sicer kako je z vami, vendar bi osebno, če bi lahko, morda izbral zimsko spanje. Kratki dnevi, tema, megla in mraz-, prihajajo pa še dež, brozga in sneg … ljudje smo že zdaj zdolgočaseni in nezadovoljni, naveličani neprijetnih novic in groženj s slabimi ali še slabšimi časi. Ob padanju tečajev, žalostnih obetih in pretežno poraznem vsakdanu bi bilo najbrž zanimivo spustiti rolete, vsem zbranim ali zgolj samemu sebi voščiti lahko noč, zlesti lepo pod odejo in se prebuditi takrat, ko bi sonce dovolj ogrelo zemljo in nas same.

No-, saj nekateri morda to tudi že počnejo, le da ne ostajajo v postelji, ampak med spanjem hodijo okrog in se delajo budne. Pa niso!

Kaj pa če so celo pametnejši od ostalih in še bolj sonaravni?

Spoštujmo njihov mir in jih ne dramimo-, narava je gotovo iznašla najboljšo in najcenejšo rešitev za mučne čase.

Koplji pod zeleno

2011-11-14T22:03:00.001+01:00

Razočaranjem kar noče biti konca. Razočarale so nas že banke, pa OZN, NATO, ZDA in EU, razočarali so nas politiki, nobelovi nagrajenci, športniki, … skratka, skorajda že ni nikogar več, ki se mu nismo pustili vsaj enkrat razočarati. No-, resnici na ljubo smo že prekaljeni in kar neverjetno odporni na razočaranja, vključno s tistimi, ki si jih morda pripravljamo sami.

In kot, da že ni dovolj, so nas zdaj razočarali še tisti, ki nam prodajajo vse te krasne "zelene" produkte. Če še ne veste-, gre namreč za vse tisto kar "kot" da porabi manj energije od običajnih izdelkov-, na primer varčne žarnice.

A glej ga zlomka, tudi tu ni vse tako svetlo in zeleno, kot se zdi. Zdaj namreč že tudi tisti, ki nas žarnice zanimajo samo ponoči, vemo, da so za izdelavo varčnih žarnic ali pa, na primer fotocelic, potrebne redke kovine, ki jih trenutno pridobiva predvsem Kitajska, ta pa menda ni ravno vzorna po svoji ekološki osveščenosti. Poleg tega Kitajski, kamor se že tako ali tako steka velik del svetovnega denarja, nihče noče še dodatno povečevati dobička in vpliva, zato se po svetu razmišlja o odpiranju novih rudnikov. To seveda potegne za seboj veliko porabo energije in obremenitve okolja, in še to pretežno v državah v katerih so varovalni standardi že tako ali tako nizki, pridobivalna območja pa običajno še neokrnjeni naravni habitati. To je tudi logično; v mestih in bogatih državah namreč nihče več ne odpira rudnikov. Takšno varčevanje je lahko, v celoti gledano, torej tudi precej draga stvar in verjetno celo znatno dražja od uporabe starih tehnologij in izdelkov.

Zaključek zgodbe se mi kar nekako vsiljuje, vendar me čudno spominja na recepte za izhod iz gospodarske krize; če namreč hočemo, da se bo ekonomija vrtela kot nekoč, moramo tudi trošiti kot nekoč ali še celo bolj-, ne pa varčevati.

Naravna drža politike

2011-11-12T17:59:00.002+01:00

Moderno družbo se da, na splošno, upravljati na tri načine. Pravzaprav-, na štiri, če upoštevam še možnost, da se je sploh ne upravlja, ampak se dogajanje prepušča anarhiji. Takšno stanje pa je, hvalabogu-, izjema, ki običajno ne traja dolgo.

Prva možnost je, da imate v družbi red, ki je predpisan z nekimi sprejetimi dogovori in zakoni; da imate vizijo, ki je splošno znana in široko podprta ter dejansko skrbite zgolj zato, da vse skupaj tehnično funkcionira. Torej, da delajo vse službe res in samo tisto, kar morajo ter da vsi družbeni podsistemi zagotavljajo najboljše kar zmorejo. Spremembe se sprejemajo in uveljavljajo po postopkih, ki omogočajo dovolj podprto, a vseeno učinkovito odločanje o skupnih zadevah. Skupna družbena osnova je tudi splošna dobrobit. Takšna družba je organsko učinkovita in odporna.

Druga možnost je okupacija ali diktatura. Družbo upravlja prisilna in formalizirana struktura, ki ji ni treba upoštevati nobenih družbenih dogovorov. Cilj posvečuje sredstva in sistemi delujejo tako, kakor odloči ozko vodstvo strukture. Sprememb praktično ni, ali pa le tiste, ki so sprejete v vrhu hierarhije. Takšna družba je hermetična in navidez sicer odporna, vendar učinkovita zgolj tako dolgo kot njena vodilna struktura. Skupna družbena osnova je strah in represija, ki slej ko prej kolapsirata.

Tretja možnost so permanentne izredne razmere. Družba je iz različnih vzrokov soočena s pritiskom oteženega delovanja, ki pa niso okupacija ali diktatura. Stanje je takšno, da formalnim in neformalnim družbenim strukturam dovoljuje samostojno ukrepanje, ki pa je zaradi notranje nepovezanosti nekoordinirano in stihijsko. Cilji, kot si jih postavljajo posamezne skupine so razpršeni, včasih medseboj nasprotni ali celo proti-družbeno usmerjeni. Poti do njih so prepuščene samoorganiziranosti in ambicioznosti struktur, ki jim je potrebno prepustiti smetano, če hočemo dobiti vsaj nekaj od njih. Skupna družbena osnova je lahko zgolj občutek nemoči, ki je dejansko plodno gojišče bojevanja struktur. Takšna družba je nizko učinkovita in neodporna, njena osnova je neambicioznost in golo preživetje.

In kje smo mi?

Dejansko funkcioniramo v tretji možnosti. Razmere se nenehno zdijo izredne-, smo pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami, gospodarski obeti so slabi in ljudje nezadovoljni. Naše formalne in neformalne strukture rešujejo stanje tako, da v prvi vrsti strežejo lastnim koristim. Skupni interesi so zamegljeni in v družbi ni kemije, ki bi jo vezala k skupnemu cilju. Okolje je več kot primerno za izrazito politično funkcioniranje, kar pomeni predvsem težnjo k participaciji na oblasti, ki pa se izkorišča za uveljavljanje interesov posameznih povezav. Te si med sebo delijo karte in prežijo druga na drugo. Na ta način morda celo dosežejo vtis, da spoštujejo splošno veljavni družbeni red, čeprav gre dejansko le za labilno ravnovesje nenapadanja.

Takšna družba ni namenjena svojim osnovnim gradnikom, torej posameznikom in splošnemu blagostanju ampak plenjenju lobijev.
Naša družba, pa ne samo naša, tudi evropska ali svetovna me trenutno še najbolj spominja na turistično križarko, ki jo je istočasno ugrabilo več skupin gusarjev. Položaj je napet. Razbojniki vedo, da lahko preživijo zgolj skupaj s turisti in od njih, zato jim ni v interesu, da bi jih na hitro oropali in uničili. Raje se izdajajo za rešitelje in si gradijo samopodobo kot da so edini sposobni izletnike varno pripeljali v pristan, seveda če jim bo uspelo obvladati ostale roparje. Turisti jim plačujejo za varovanje, čeprav se zavedajo, da s tem zgolj podaljšujejo nekaj nepoštenega in nepotrebnega, vendar se istočasno bojijo, da bo vsaka sprememba prinesla le še poslabšanje slabega položaja.

Ali povedano drugače: v bistvu smo lahko še veseli, da nas naši samo izsiljujejo-, ker bi nas sicer njihovi utegnili celo obkrasti!

Vse je relativno

2011-11-09T06:58:00.000+01:00

V. d. predsednika vlade ocenjuje, da je v skrajšanem mandatu, njegova vlada (beri: stranka) ... ob okrepljeni socialni povezanosti prepeljala Slovenijo relativno varno skozi zgodovino ... ugotavlja, da ima Slovenija kljub napovedim, da bo v naslednjih letih gospodarska rast relativno nizka, dovolj možnosti, da standard ne zelo visoko, pa vendarle rahlo napreduje, in za zaključek trdi, da je njegovi vladi relativno uspelo.

Prejšnji stavek je sicer relativno kar dolg, ne pa tudi absolutno. Glede na možnosti, bi bil lahko še veliko daljši.

Nekako tako je tudi z njegovo resničnostjo.

Nobelovi nagrajenci spet delajo za mir ...

2011-11-06T00:13:00.000+01:00

... na Drugem svetu.

Sirtaki v slovo ...

2011-11-02T20:59:00.000+01:00

... zaenkrat igrajo na Drugem svetu.

Vsi sveti, vsi naši

2011-11-01T10:01:00.000+01:00

Blagor rajnim, kajti žalost tega sveta so premagali.

Odšli so v zgornje nadstropje in tam čakajo na nas, da se jim pridružimo.

Zaenkrat smo še ločeni, vendar zgolj zato, da bo ponovno snidenje lepše.

Zdaj so na boljšem kot mi. Izkusili so, kako je kadar se sprehod podaljša tudi čez ograjo vrta.

Nas to še čaka in zaradi tega nam je včasih tesno pri srcu.

Prava tolažba je v Njem, ki je prišel, da bi premagal smrt in se bo vrnil po nas.

Takrat bomo spet skupaj in veselju ne bo konca.
Takrat bomo končno doma.

Predniki vam ne bodo zamerili …

2011-10-30T15:03:00.005+01:00

Ministrstvo za zemljo, zrak in vodo je začutilo potrebo, da se vmeša v aktualne razmere in nas tudi ob spominu na rajne opozori na pomembnost zmanjševanja količin odpadkov. Sicer je takšna okoljska zagnanost ob tem prazniku, za moj okus, skoraj nekoliko bizarna, vendarle smo tega vajeni in ni, da jim človek ne bi pritrdil-, kljub morebitnim pomislekom, da je to zgolj enkrat letno in da tudi s tem, ko kupujemo sveče, na nek način podpiramo gospodarstvo …

No-, od velikanskega kupa zažganih sveč, pravzaprav njihovih plastičnih ohišij, resnično ni posebne okoljske koristi, dejstvo pa je, da se je ta stvar začela kopičiti s popolno tržno prevlado plastičnih sveč tam nekje ob koncu prejšnjega stoletja. Kolikor se spomnim, smo sveče vedno prižigali, vendar nekoč takšne navadne, brez plastike. Po tistih je ostala samo packa voska in nič drugega. Res, da jih je včasih ugasnil veter ali dež, vendar si jih potem, ko so se osušile, lahko spet prižgal in so pač dogorele do konca.

Problem je v resnici torej plastika in ne sveče. Dejansko se tistih navadnih sveč, brez ohišij, pri nas skoraj ne da več kupiti, plastika je torej tudi tukaj triumfirala, kakor na primer pri pijačah.

Državi bi predlagal, da namesto lansiranja "prošenj" in neokusnih propagandnih sloganov, za spremembo ukrepa, kot se za resno državo spodobi in uvede davek na nerazgradljivo embalažo, kamor, po mojem mnenju spadajo tudi sveče in še marsikaj drugega. Na tak način, bi se nekaj spremenilo na bolje na prihodkovnem delu proračuna, istočasno pa morda spodbudilo javno razmišljanje o tem, da so tudi sveče "po starem" morda povsem primerne za tisto, za kar jih prižigamo.

Vendar je to najbrž za politike že nekoliko prehudo, rajni predniki jim resda ne bi zamerili, živi trgovci pa in to bi znalo biti huje.

Prestavljanje ure ...

2011-10-30T11:31:00.000+01:00

... je nekaj najbolj nesmiselnega, kar si je človeštvo izmislilo, odkar je sploh iznašlo merjenje časa.

Dame volijo.

2011-10-26T16:43:00.002+02:00

Nekako sem imel občutek, da bodo te volitve odločile ženske in, glej ga zlomka, res se bo tako zgodilo. Vsaj meni.
Ustavila me je na pločniku.
Mlada ... uhanček v nosnici ...
"Vas lahko nekaj vprašam ... veste, zbiram podpise za podporo liste Gregorja Viranta na volitvah-, ali bi podpisali?"
Pogledal sem jo ... hm-, o tem res nisem niti razmišljal niti pričakoval, v bistvu sem mislil na golaž. Tak navaden-, saj veste ... iz čebule in govedine. Šel sem namreč na malico-, ne na volitve.
Dejansko me je dala na koto nič.
Virant ... hm-, ja zakaj pa ravno on?
Zaznala je dvom in dodala nekoliko tišje : "No ... v bistvu gre za moj zaslužek."
Aha ... tako torej ...
Slišalo se je dovolj iskreno in je pač prevagalo-, Virant bi se sicer verjetno znašel tudi brez mojega podpisa. No, saj v bistvu je menda čisto v redu človek-, še celo moj profesor je bil ... nekoč.
"Hm ... glej-, ok ... bom podpisal, samo zdajle grem na malico, pridem čez dvajset minut nazaj, če boš še tukaj."
Potem sem pač šel in pojedel svoj golaž, ki je tako postal predvolilni ... kaj pa vem - saj mogoče je ne bo več tam.
Pa je bila.
Kar sem rekel, sem rekel-, podpisal sem in ... evo, to je to.
Veste, jaz hodim na volitve in kar enkrat podprem, podpiram do konca. Torej-, dragi moji - moj glas je parkiran.
Vem, kaj boste rekli ... nekako na lahko je tole šlo od tebe - saj vem, saj drugače sem karakter ... ampak ... kaj naj zdaj?
Ej, točno sem vedel ... vohal sem, da bodo ženske spet nekaj zavrtele po svoje ...
Dobro-, pa naj!

Vojno med Slovenijo in Azarbejdžanom ...

2011-10-24T22:03:00.000+02:00

... spremljamo na Drugem svetu.

Kako imeti rad?

2011-10-23T11:14:00.003+02:00

Mati Terezija je vzela moje roke v svoje roke in dejala: "Nekaj te bom naučila za celo življenje. Ti veliko delaš, malo spiš in imaš veliko odgovornost.

Ko se prebudiš poglej svoje roke in svoje prste ter se vprašaj pri vsakem prstu: Kaj bom danes naredil za Boga?

In ob drugi roki: Kaj bom danes naredil za človeka?

Daj roki skupaj in pojdi naprej. Ko boš zvečer imel že cel dan za seboj in boš utrujen, morda razočaran, se zopet postavi pred Boga in si pomagaj z rokama: Kaj sem danes storil za Jezusa?

In ob drugi roki: Kaj sem danes storil za človeka?

Potem spet skleni roke, in če si kaj dobrega storil, se zahvali Bogu.

Če ni bilo dobro, prosi Boga odpuščanja in mirno spi. Kristus je s teboj."

Lush Gjergji

Ljubezen je kot pogovor. Če se hočeš pogovarjati, moraš odgovarjati.
Če želiš, da bi te imeli radi, moraš imeti rad.
Tistega, ki ga imaš rad, ne spreminjaj, morda ga potem ne boš imel več rad.
Človeka imaš rad, ker ga pač imaš. Ne zato, ker je takšen ali drugačen. Nihče ni kot ti in nihče ni takšen, kot misliš, da bi moral biti.
Vsak je svet zase in verjemi, da je tako najbolj prav.
Človek ni ustvarjen, da bi bil popoln, vsak pa lahko koga dopolni in celota smo le vsi skupaj.

Ne trudi se spreminjati, največkrat se ne da niti razumeti - vedno pa lahko imaš rad.

Kaj več niti ne moreš storiti.

Yue Yue

2011-10-21T17:34:00.002+02:00

Nekje sem prebral, da so otroci za Kitajce kakor mali svetniki.

Tako je vsaj bilo. Nekoč, davno.

Potem so jih prizadele velike nesreče: Japonska okupacija, državljanska vojna in seveda, zmaga komunizma, tega elementarnega zla 20. stoletja, ki so si ga izmislili neki zahodni filozofi ter prvi udejanjali ruski anarhisti in še vedno kroji življenja dobre milijarde ljudi. Komunisti so imeli čudno navado, da so uničili vse, česar so se lotili, nazadnje in veliko prepozno še sebe. Kitajcem so, na primer, prepovedali imeti otroke - dovolijo jim imeti več psov, ne pa tudi več otrok. Poleg tega-, tam menda nekaj veljajo le fantki. Če si deklica, si manj kot smet. Staršem si ukradla še tisti edini bonus, ki jim ga je država dodelila.

Kitajci so zdaj so spet sužnji. Pravzaprav smo to vsi, le da je njih Partija prodala svetovnemu kapitalu in postali so proizvodnja tega sveta. "Made in China" je simbol bede svetovnega delavstva 21. stoletja. Zdaj tam vsi delajo vse, za vse. Nihče jih ne ceni kot pridne in skromne ljudi, strokovnjake ali pripadnike največjega svetovnega plemena. Preprosto - so le poceni. To vedo tudi sami, nihče jih nima rad in tudi sami ne marajo nikogar. Še svojih otrok ne.

Postali so globalni proletariat, izrabljen, izkoriščan in zatiran bolj kot kdajkoli. Še vedno jih prepričujejo, da delajo zase in da je njihovo delo zmaga svetovne revolucije. Saj ... na nek način je to tudi res. Vendar je to revolucija ali pa zgolj evolucija pohlepa.
Očitno so jim uničili že tudi moralo in smisel za vrednost življenja. To plačam zraven, ko kupim kaj od tam. In od tam je že vse.

Tudi moralni razkroj bomo vzeli kar pri njih.
Morda nam ga bodo dali celo zastonj-, tako zapovrh.

99

2011-10-16T12:35:00.001+02:00

… odstotkov ljudi nima nobenega osebnega vpliva na ekonomske ali katerekoli razmere na svetu. Pa ne samo to-, velika večina ljudi sploh nima vpliva na delovanje družbe. Bodisi da živijo v sistemih, ki ne predvidevajo splošnega odločanja o skupnih zadevah, bodisi se te možnosti, niti na svoji lokalni ravni, ne poslužujejo. Vsekakor se je treba vprašati, kdo sploh ima vpliv na ta svet.

Protestniki, ki jih vseh skupaj ni niti za desetinko odstotka svetovnega prebivalstva in si zdaj dajejo duška po trgih, ulicah in parkih svetovnih prestolnic, kažejo na banke in borze, vendar resnično ne vem, kje so te zločinske banke in kako lahko, na primer, jaz osebno vplivam nanje, da bi nam nehale škoditi. Poznam sicer par ljudi, ki so zaposleni na bankah in tam opravljajo različne naloge, vendar ti zagotovo ne nameravajo uničiti sveta. Pač delajo v nekih službah, za neke plače, ki najbrž v povprečju niti niso tako zelo fantastične. Svojih velikih šefov ne poznajo in ti morda sploh niso v Sloveniji, pa tudi veliki šefi, kolikor jih občasno vidim na televiziji, mi ne delujejo posebej nečloveško. V bistvu so neki poslovneži, ki so odgovorni spet nekim drugim poslovnežem ali genialnim politikom, ki pa tako ali tako vedno zelo odgovorno in strokovno rešujejo krize. Izjema je morda zgolj slavni Strauss-Kahn, ki je očitno res predstavljal hudo svetovno grožnjo, zlasti za mlajšo žensko populacijo, vendar so že tudi njemu uspeli skaliti veselje.

Gospod, v današnjem evangeliju, odgovarja na popolnoma isto vprašanje, ki ga "po novem" skušajo rešiti protestniki: "Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?" Če to prevedem v jezik, ki ga govorimo danes, potem gre za dilemo: ali smo tudi mi osebno odgovorni za delovanje družbe, za njen razvoj in blagostanje ter ali smo torej tudi soodgovorni za položaj v katerem se je zdaj znašla? Če smo namreč odgovorni za naš danes, potem smo lahko odgovorni tudi za jutri, če pa te odgovornosti ne priznamo, potem tudi svojo prihodnost zavestno prepuščamo komu drugemu ali še slabše - nikomur. Ulica seveda takšna vprašanja vedno poenostavlja, ker si želi hitrih in preprostih rešitev, ki pa v realnosti žal ne obstajajo. Za protestnike so vseh težav krive borze, banke in morda politiki, vendar bi se tu kaj hitro nehalo, ker dejansko politiki hodijo podpirat taiste proteste in recimo, da so celo iskreni. Tistega, ki protestira ob meni, pa čeprav je pomemben del tega sistema, proti kateremu sem, pa menda že ne bom imel za zločinca nad človeštvom.

Kaj torej? Prav vsi, brez izjeme, smo bolj ali manj nezadovoljni s to družbo, njenim funkcioniranjem, svojo vlogo v njej in morda celo s samim sabo. Vsi si želimo sprememb, če že ne zase, pa vsaj za druge, morda mlade in, spet vsi, vsaj malo trpimo za brezperspektivnostjo ali pa smo polni gneva nad razlikami, ki jih vidimo okrog sebe. Vendar nič več kot to.

Dragi moji - ljubezni do denarja, želje po hitrem zaslužku in lagodnem življenju nam ni bilo treba vsiliti. Ne nam, ne tistim pred nami, tisti za nami pa vse to smatrajo že za samoumevno. Smatrajo, da je družba dolžna samo še ohraniti in kvečjemu zvišati nivo njihovih pravic. Seveda se s tem strinjamo vsi in če me uspejo prepričati, da bomo to dosegli tako, da nacionaliziramo banke, ki so v izgubah, damo tovarne delavcem, ki jih skoraj ni več, zemlje pa tako ali tako nihče več ne obdeluje, če mu ne plačajo, ter se vsi postavili v vrsto pred kotel v katerem se bo kuhalo za vse enako, potem sem za.

Seveda bridko podcenjuje človeštvo tisti, ki misli, da se pametne in prave rešitve najdejo kar na cesti. Nič se ne najde kar na cesti, tam se lahko morda veliko govori ali kriči, in to tako dolgo, dokler nas ne začne zebsti ali se ne ulije dež. Potem pa moramo nekam na toplo in suho. Potem pa moramo živeti naprej in ravno to je en in isti odgovor, ki ga vse generacije iščejo in vedno znova najdejo: "Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega", ali če hočete nekoliko preurejeno: pošteno vrni družbi, kar ti je dala in ne pozabi vrniti tudi sebe tja od koder si prišel in kamor boš slej ko prej vrnjen.

In to je tudi vse, kar imaš s tem svetom in njegovimi 99%.

Nekaj od predvolilnega mošta ...

2011-10-14T16:11:00.000+02:00

... se že najde na Drugem svetu.

Reši nas, o mogočni!

2011-10-10T23:39:00.005+02:00

Na stopnišče knežje palače zgornje dežele se je s težkimi koraki podal zbor uglednih mož, cvet podanikov zgornjega ljudstva. Že kar nekaj časa so prosili, da bi smeli stopiti pred obličje deželnega kneza in danes jih je ta blagovolil sprejeti. Mogočna hrastova vrata so se pred njimi odprla v prostor, ki so ga le slabo osvetljevali slapovi svetlobe iz visokih oken, ozaljšanih z rdečimi žametnimi zavesami. Knez je sedel na mogočnem izrezljanem tronu na drugi strani dolge dvorane in steno nad njim je krasil velik ščit z grbom pod katerim sta bila prekrižana meč in sekira, družinski simbol zmagovalcev in bojevnikov. Skrivnostno resnobni prizor sta s plapolajočo in nemirno svetlobo osvetljevali bakli na vsaki strani ščita. Knežja glava je bila pokrita s slavnostnim pokrivalom iz vijoličaste svile nad zlatim čelnim obročem, okrašenim z rubini. Suhljat obraz s kratko bradico, obkrožen z dolgimi osivelimi lasmi je bil zamišljeno obrnjen nekam proti tlem sredi dvorane in skozi mrakobo se ni dalo videti v kaj se je knez zagledal. Dlani je imel lahno položene na naslonjalih, prstanec leve roke je krasil zlat pečatnik in ogrinjalo iz rdeče-rjavega žameta mu je povsem pokrivalo telo. Na njegovih prsih je sijala zlata zvezda - simbol zgornje dežele, okrašena z rdečimi jaspisi in z zlatimi verigami pritrjena na prav tako zlat ramenski okras. Rahlo levo nagnjena glava je kazala, da je knez prisluhnil komorniku, ki mu je kleče ob strani nekaj šepetal in ob tem živčno mežikal. Na vsaki strani trona je negibno stalo po šest gardistov v zloščenih oklepih in njihovi mrki obrazi so kazali še manj življenja od podob slavnih prednikov na starih oljih, ki so krasila obe dolgi stranski steni viteške dvorane.

Skupinica je počasi in negotovo pristopicala pred prestol ter trudoma pokleknila na mrzla marmorna tla. Sive glave so se spoštljivo sklonile in tišina v prostoru se je zgostila kakor katran. Od zunaj se je zaslišalo bitje ure v cerkvenem zvoniku in vsi so tiho šteli udarce. Ko je utihnil odzven dvanajstega je tihoto presekal slavnostno pojoč komornikov tenor: "Njegova visokost, deželni knez zgornje dežele, vam bo zdaj prisluhnila. Naj se vstane in razloži."
Vstal je najstarejši in najuglednejši v skupini, se globoko priklonil ter počasi spregovoril: "Veliki in modri knez. Mi govorimo za ljudstvo zgornje dežele in vse kraljestvo. To je zvesto in delovno ljudstvo, ki se mu po krivici slabo vlada. Kralj je razsipen in slab, poleg tega pa so mu obrnili hrbet že vsi knezi. Tudi ljudstvo mu ne zaupa in ga ne mara, ker slabo skrbi zanj. Za vašo blagorodno visokost pa mi dobro vemo, da je mogočen, preudaren in pravičen gospodar, ki ga podaniki spoštujemo, zato smo jo prišli prosit, naj zbere svoje hlapce in stopi na kraljevi dvor. Poleg tega smo izvedeli, da se za vladarja že napravlja knez spodnje črne dežele, ki nas zgornjih nikoli ni maral. Menda zbira hlapce po vsej črni deželi in jim obljublja da bo, ko zavlada, najprej odprl fevdne knjige in jih spremenil. Naj se vaša knežja visokost odloči, prežene kralja in nam zavlada. Visokosti prisegamo podporo in zvestobo vsega zgornjega ljudstva, ki je že naveličano te izprijene in slabe oblasti."

Knez je med tem, ko mu je starešina to govoril, dvignil pogled in ga mirno opazoval. Le za trenutek mu je v očesu blisknilo, ko je mož omenil ime njegovega starega nasprotnika, kneza spodnje črne dežele.
Ko se je nagovor končal je prostor spet zalila gosta tišina. V času je silovito naraščala napetost pričakovanja in vsi klečeči možje v skupini so pričakujoče dvignili poglede ter se zazrli v kneza. Ta je z očmi počasi premotril obraze navzočih potem pa z levico pomignil komorniku. Komornik je pristopil, se sklonil k njemu, tiho poslušal sporočilo in kimal. Potem se je zravnal, obrnil k možem ter slovesno in vzvišeno zanosljal: "Visokost je slišala. Odgovor se ljudstvu dežele naznani jutri, ob drugi popoldanski uri, na mestnem trgu. Naj se odide."

Skupinica je vstala, se priklonila ter odšla k vratom, ki sta jih hlapca odprla in spet zaprla za njimi. Napetost v možeh je popustila in že na stopnicah, ki so jih vodile na trg pred palačo so, polni pričakovanja, šepetali med seboj. Imeli so občutek, da jih knez preprosto ne sme in ne more zavrniti. Vedeli so, da je pred njimi težka in dolga noč, a srca so jim gorela v upanju.

Zavedali so se, da je usoda dežele in vsega ljudstva zdaj odvisna od odločitve tega moža.

Nimamo vsi "japčka" ali "meka" ...

2011-10-10T17:37:00.001+02:00

... imamo pa Drugi svet.

Zaupajte stroki

2011-10-03T18:31:00.000+02:00

Glede na to, da se v politični in splošni javnosti pojavljajo vprašanja o potrebnosti in vrednosti našega javnega sektorja, se pridružujem Tonetu Kregarju in predlagam popolno ukinitev.

Prihranki bodo enormni.

Namesto javnega sektorja bi, za reševanje vseh težav v tej državi, poleg politikov, ki so seveda absolutno prepotrebni, lahko zaposlili zgolj preverjenega in univerzalnega strokovnjaka, ki ga nekateri spremljamo že od otroštva ...

Že spet ta Tito ...

2011-10-02T12:29:00.002+02:00

... ki tokrat gostuje na Drugem svetu.

Tudi češnji se je zmešalo ...

2011-10-01T22:18:00.000+02:00

... cveti. Verjetno bo obrodila tam okrog novega leta.

Trasimahus, ne bodi no tako črnogled …

2011-10-01T09:01:00.000+02:00

"krivica, ki je dovolj vse-obsegajoča, je močnejša, svobodnejša in učinkovita od pravice"

Vladajoči sloj je v resnih težavah. V bistvu je tako ali tako permanentno v težavah in to iz edinega, brezčasnega in nadvse preprostega razloga, ker bi pač iskreno rad ostal vladajoči, s čimer se tisti, ki mu ne pripadajo, kajpak, permanentno ne strinjajo. Vendarle, težave v katerih je trenutno populacijska podmnožica, ki se šteje za družbeno vodilno, očitno le niso rutinski prehladek, ki bi minil kar sam od sebe ali se pustil odplakniti z nekaj junaškimi požirki kamilic. Vse bolj kaže na akutno obolenje, ki se najbrž niti s serijo antibiotikov ne bo dalo rešiti. Celotni zahodni družbi je narasla temperatura, njeno obilno rejeno in pomehkuženo telo drhti v vročici, obliva ga hladen znoj in le s težavo premika svoje mlahave in boleče ude. Doktorji si podajajo kljuko, recepti se kopičijo na bolnikovi nočni omarici in njegov zaripli obraz je bridko spačen od grenkih zdravil s katerimi ga pitajo.

Družbeni razvoj je dejansko naravni razvoj človeškega kolektiva in kot tak nikakor ne spoštuje časovne premice ali razvojnega drevesca, ki so nam ga poceni prodajali v nekih šolah, kjer ga verjetno nudijo še zdaj. Resnična časovna premica razvoja človeštva še najbolj spominja na ekage diagram nekoga s hudo srčno aritmijo, razvojno drevesce pa je bolj podobno družinskemu portretu kolonije bele omele, ki je prekrila skrivenčene veje bolnega drevesa, kakor božičnemu drevescu iz špara. Razvoj na splošno in niti pod razno ne poteka premočrtno ali v neki predvidljivi smeri, ampak bolj spominja na pot pijanca, ki se opoteka in spotika po železniški progi, pri čemer niti ne ve zakaj je ravno tam in kam sploh gre. Edino, kar ga pri tem hrabri je, da se ne zaveda nevarnosti.

Desetletja relativnega blagostanja-, "bogatih letin, milih zim in spokoja na meji z barbari", v kateri se je znašel zahod 20. stoletja ter zlasti po drugi svetovni vojni, so ljudstvo razvadila, vladarje pa uspavala in polenila. Večno-delujoči perpetuum mobile kapitalistične barkače, ki nas je pripeljala do sem, je sicer začel brbotati že v davnem 19. stoletju in je vmes že večkrat obkrožil svet, vendar se je pri tem tudi definitivno iztrošil. Namesto prenovljenega koncepta ali generalke, je v tem času dočakal zgolj to, da so ga iz stare barkače prestavili v gliser ter mu, predvsem v drugi polovici 20. stoletja, dodali še turbo polnilec, ki se mu reče globalni finančni trg. Žal pa je korenita sprememba nastopila tudi na področju, kjer niti ni bila potrebna, in sicer pri njegovem upravljanju. Takrat, ko je začel delovati, so ga namreč, previdno krmarili prekaljeni mornarji, ki se niso bali ne viharjev in ne žuljev, zdaj pa ga neusmiljeno ženejo prenažrti turisti, ki jih zanimata samo hitrost in zabava, delati pa ne znajo niti nočejo več. Kakorkoli že-, dejstvo je, da na svetu ni nikoli preveč tistih, ki so res sposobni za vse in pripravljeni vzeti le toliko kolikor je treba, vedno pa je preveč tistih, ki so pripravljeni vzeti vse, sposobni so pa za veliko manj od tega.

Vendar, pustimo jadikovanje in se raje vprašajmo o nekem razvojnem trenutku, v katerem se morda nahajamo. Preprosto, mi je težko je verjeti, da se bo v tem smislu karkoli konceptualnega spremenilo, čeprav bi se moralo. Več kot očitno je, da se sistemi, ki definirajo delovanje družbe, pa naj si bo na socialnem, gospodarskem, okoljskem ali, bogpomagaj-, političnem področju, pregrevajo. Zdaj vsi govorijo o nujnih spremembah, pa vendar se mi zdi, kakor da predvsem iz razloga, da bi se jih ubranili. Kar neverjetno je, kako slepo se še vedno verjame, da so upravljavski družbeni mehanizmi, ki so dejansko zakuhali stanje pričakovanja "vesoljnega potopa", v katerem smo in nam blato že zaliva ekonomijo in človeške vrednote, še zlasti pa preprosta osebna pričakovanja ljudi, sploh sposobni svetu in posamezniku ponuditi karkoli vrednejšega od golega preživetja današnjega dne. Pa niti to ni več gotovo. Naravnost absurdno je, kako je skupini ljudi-, vedno gre namreč za skupino in nikoli za vse ljudi, zgolj v slabih 20-ih letih, solidno in obetavno osnovo uspelo zreducirati na stanje, ki mu trenutno ustreza samo enobesedna definicija, in sicer "poraz".

Prav poraz je namreč tisto, kar se Sloveniji, nenazadnje pa tudi Evropi in morda kar celemu svetu, zdaj dogaja. Če se omejimo samo na Slovenijo. Seveda je ta trenutek najbolj poražena Pahorjeva vlada, vendar to je še najmanj hudo. Huje je že, da smo poraženi volivci, ker gotovo nismo izbrali tako mizernega zapleta političnih razmer, kot smo ga dobili in ga moramo spet razpletati. Poražene so naše javne banke, ki jim, prav tako poraženi mednarodni bankirji, znižujejo bonitete. Zelo hudo je, da je poraženo naše gospodarstvo, ki so ga, na eni strani brezmejen pohlep, na drugi pa tragična nesposobnost menedžerjev, kajpak pa tudi splet okoliščin, ki nikomur ni pisan na kožo, pripeljale na rob preživetja in pred splošno spoznanje ali, kar je še posebej žalostno, družbeno sprijaznjenost s tem, da se samo od "poštenega" dela ne da več živeti. Vsaj dobro ne. Zelo poraženi smo delavci, ki smo v obdobju zadnjih 20-ih let, morda nekaj malega pridobili na standardu, ali pa tudi ne, kvečjemu smo približno obdržali zaostanek za napredujočimi sosedi, na drugi strani pa vse izgubili pri vprašanju dostojanstva dela in človeka. Kapitalisti v gospodarstvu, pa tudi tisti, ki še to niso in so se zgolj pririnili do korita v javnem sektorju, lahko z nami dobesedno pometajo, če se jim zahoče. Grožnje z zniževanjem plač, neplačevanje prispevkov, teroriziranje in šikaniranje … vsi smo raje tiho. Morda je še najbolj boleče, da je poražena tudi naša mladina, ki se šola za tisto, kar ji šolski sistem nudi, družba pa ne potrebuje in jim za to niti ne pripravlja delovnih mest. Nekaterim država za to celo daje štipendije, ki dejansko to niso, ampak so kvečjemu priznanje, da so mladi že zdaj socialni problem, ker njihovi starši uradno pač ne dosežejo natančno odmerjenega cenzusa, ki spet ne pomeni nič, ampak si ga je preprosto izmislil nek uradniški hlapec, prav tako poraženi uslužbenec neke poražene politike. Na koncu koncev je poražena še vsa naša Slovenija in z njo vred vsi mi. Prisiljeni smo priznati kapitulacijo pred finančno evromafijo in vnaprej sprejemati pogoje, ki si jih veliki sproti izmišljajo, ko skušajo reševati vse manj koristen ter očitno vse bolj zavožen evropski monetarni steber v katerega so se pač zainvestirali. Ta projekt je medtem postal predvsem globoko političen in za nas dolgoročno, potem, ko nas bodo povsem priklenili na novo nastajajočo evropsko finančno piramido, pardon-, "začasni mehanizema za stabilnost evra", ki ga zdaj izumljajo, pomeni ponovno tujo nadoblast v Sloveniji. To, kar se Evropi dogaja zdaj je popolnoma identično tistemu, kar se je v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja dogajalo rajnki Jugoslaviji in jo tudi pripeljalo do razpada. In tudi Evropo bo, le, da bo zdaj verjetno še kakšnih 10 ali 20 let upala, da večne zapravljivce le lahko nauči varčevati in valila krivdo za težave na prenizko enotnost, ki jo bo skušala vsiljevati skozi enotno evropsko fiskalno in zelo verjetno tudi ostale politike. Potem ali že med tem, bo ugotovila, da tako ne gre in da je morda le bolje, da se nekako mirno razidemo. Če kdo temu ne verjame, naj bere zgodovino Belgije, ki jo od juge razlikuje zgolj to, da je zaenkrat še gospodarsko uspešna.

Pa dobro, pustimo to času, dejstvo je, da sistem preprosto ni avto-korektiven, torej sam sebe ne more spremeniti, ker je premalo predvidljiv in preveč odvisen od trenutnega razpoloženja. Trenutno razpoloženje pa tukaj predstavlja politika, s svojo neženirano prepotentnostjo, muhavostjo, šarlatanstvom, ideološko navlako in človeško pokvarjenostjo.

Po mojem mnenju je ključna sprememba, ki bi jo moral zahod uvesti, temeljna rekonstrukcija upravno-političnega sistema, ki zdaj dejansko in legalno omogoča mahinacije ter zaradi hierarhije delegiranja in nadzora, razpršuje odgovornost. Sedanja ureditev dovoljuje, da posamezniki ali ozke interesne skupine, ki sledijo povsem konkretnim ciljem in jih znajo prikriti pod masko splošnega ali skupnega dobra, skoncentrirajo preveliko družbeno moč. Prikriti cilji, ki se tako uresničujejo, so lahko tudi povsem nasprotni interesom skupnosti ali celo škodljivi zanjo, vendar zaradi neučinkovitih nadzorstvenih mehanizmov, ki jih taiste skupine in posamezniki, prav tako obvladajo, ne pride do korekcij ali delovanja povratne zanke. Na takšen način se dejanska in moralna družbena škoda kumulira ter, slej ko prej privede do stanja vsesplošnega nezadovoljstva in apatičnosti. In to imamo zdaj.

Mislim, da je za takšno spremembo dejansko čas tudi v Sloveniji. Konkretno, bi me osebno, za prihajajoče volitve izjemno pozitivno presenetila in prepričala stranka ali opcija, ki bi si v program zapisala spremembe Ustave. Količkaj ambiciozne spremembe bi morale biti v naravnane predvsem v smeri demontiranja politike, ki še vedno funkcionira kot ostalina nekih naprednih gibanj 18. stoletja. Konkretno bi morali čim prej ukiniti politične stranke in njihovo financiranje, ki je genetska kovačnica korupcije in nepoštenja ter uvesti resnično neposreden volilni sistem. Torej, osebne volitve delegatov in še to kvečjemu samo za parlament in občinske svete. Na takšen in pregleden način dobimo najvišji organ oblasti, ki potem oblikuje resorne politike ter nadzira njihovo uresničevanje. Vse ostale državotvorne funkcije, ki so trenutno politične, od predsednika vlade, pa do županov, lahko veliko bolje opravljajo strokovnjaki, ki se jih zbere z javnimi razpisi. Razlog za to je v tem, da so javni sistemi dejansko prezapleteni, preobsežni in preveč pomembni, da bi z njimi eksperimentirali ljudje, ki postanejo ministri, državni sekretarji ali pa tudi župani zgolj zato, ker so dovolj všečni člani nekih strank, njihova poklicna znanja pa so povsem nepomembna. In ko takšni ljudje sedejo na zahtevne položaje, dejansko potrebujejo veliko preveč časa, da sploh spoznajo svoj delokrog, če ga sploh kdaj spoznajo, in morda po nepotrebnem obremenijo sistem še z osebnostnimi karakteristikami in pre-dispozicijami, ki so največkrat popolnoma nekompatibilne ali celo škodljiva za okolja v katera so prišli. In to je dejansko problem Slovenije, Evrope in tudi sveta. Paradoks, ki se mu reče demokracija v praksi pomeni, da o naši usodi in usodi celotne dužbe, na top nivojih, dejansko odločajo šarlatani.

To bi res prineslo svežino in nenazadnje tudi strokovno kompetentnost, ki je politika v Sloveniji nima in je nikoli ni imela. Vse ostale rešitve, ki si jih lahko zdaj izmislijo, če bi si hoteli, pa si najbrž ne, so zgolj podobne ravnanju tistega, ki se zvečer odloči, da ne bo več pil vendar zjutraj spet zavije v isti bar, kjer se sreča s staro družbo, ki ji vsako jutro ob šilcu, na novo, povsem prepričano in suvereno razloži, da bo pa že jutri vse drugače.

Preveč telefonov lahko povzroči zmedo,

2011-09-27T17:23:00.000+02:00

ki jo raziskujemo na Drugem svetu.

2011-09-26T17:58:00.002+02:00

»Sin, pojdi danes delat v vinograd!«

Slej ko prej vsak pokaže svoj pravi obraz, pa če je še tako prepričljiv v svoji neresnični in navidezni iskrenosti. Morda le za kratek čas, ali pa morda za vselej. Vsi se nekoč, vsaj za trenutek, vendarle znajdemo pred poštenim ogledalom ali kritičnimi očmi, ki nam lahko z besedami ali zgolj s pogledom izrečejo iskreno sodbo. Veliko dvomimo in kdo ve, česa smo dejansko bolj potrebni v svoji negotovosti, iskrenosti ali spodbude? Verjetno obojega in tisti, ki nas imajo radi, bodo znali eno in drugo zlepiti, da bi doseglo nek skupni učinek. Nekaj kar nas bo spodbudilo in hkrati tudi česa naučilo. Če tega še ne znajo-, pa jim sami pokažimo kako je prav.

Gospod sprašuje, čeprav ve odgovore. Nam jih ne pove, ker je odgovor nanje prav to – iskanje. Nikogar noče vnaprej obsoditi niti pokazati kdo je boljši-, tisti, ki zavrne klic, a vseeno ravna po volji ali tisti, ki mu sicer ne upa nasprotovati, pa ga kljub temu ne uboga. V svojem bistvu ima oba enako rad in ju sprejema za svoja. Gledano z našimi očmi, ni nobeden povsem dober ali iskren, kot tudi mi ne. Prvi je upornik in drugi hinavec. V Bogu, pa tudi v nas, stanujeta oba. Pa ne samo ta dva, tudi mnogi drugi in nenazadnje, v manjšini celo mi sami. Sami se odločamo, po kom se bomo ravnali. Pravi odgovor je le eden – ravnaj se po srcu in vedno boš ravnal prav.

Mislim, da ljudje, ujeti med logiko uporništva in hinavščine, še zdaleč nismo najboljše, kar Bog lahko položi v stvarstvo in tudi vsa naša ravnanja so obsojena na začasnost. Morda so bolj ali manj primerna, navdahnjena ali plodna, vendar slej ko prej tako površna, da padejo že na prvi kritični presoji. Odločitve našega časa, niso nič lažje kot kadarkoli in mreža v katero smo se zapredli je danes ravno tako gosta kakor nekoč. Bolj ko se je skušamo otresti bolj smo zaviti in zlepljeni vanjo. Ko smo negibni ima pajek lahko delo.

Slabša od odločitve je lahko samo še ne-odločitev. Odločati se je nujno in sicer vedno za dobro. Vsak dan znova. Nobenemu jutru dober dan ne bi smel biti utež, sprejeti ga mora kot tisto v kar lahko zraste. Vsak lahko nekaj postane. Vsak dan lahko prinese in prenese le najboljše in tudi vsak od nas lahko da od sebe največ, kar premore. Filozofija rešitve tega časa je preprosta – delaj samo dobro in vedi, da je dobro le tisto, kar je dobro za vse.

Kar je manj od tega, ni dovolj.

Dragi slodelavci in slodelavke!

2011-09-22T15:55:00.003+02:00

Najbrž se nekoliko čudite moji odločitvi, da vam pišem pismo, namesto da bi vam kar osebno povedal za kaj gre. Razlog je v tem, da smo vedno tako zaposleni in razmetani po svojih kotičkih, da skoraj nikoli ne pridemo skupaj, po drugi strani pa najbrž že tako vajeni in razvajeni vseh visokih in sladkih besed, ki nam jih namenjajo tisti v oblekah in s kravatami, da bi vas sodelavec, ki v modri halji in s papirji pod pazduho teka po proizvodnji ali stoji z vami v vrsti za malico, le stežka dovolj zbrano in izbrano nagovoril.
Res je, da sem vse življenje z vami in med vami ter da se precej dobro in že dolgo poznamo. Nekoč smo se skupaj igrali, skupaj hodili v šole, se srečevali na različnih koncih te in še katere druge domovine ter vedno skupaj iskali svoj prostor, razvijali življenjski slog in talente ter skupno upali v svetlo prihodnost. Skupaj smo tudi že kaj naredili in, žal vse bolj redki, to še vedno počnemo v nekih službah, kajpak tudi skupaj. Nekateri, tudi vse bolj redki, smo (že-še-žal-srečno … vstavi po potrebi!) poročeni in tudi staršujemo skupaj ali pa, - se zgolj skupaj borimo za osnovne človekove pravice znotraj lastnih družin. Kakršnikoli že, vedno smo bili, smo in bomo skupni v različnosti-, po eni strani najbrž bolj, po drugi pa gotovo manj, kot se nam zdi. Prav vsem pa nam je skupno eno, in sicer, da smo še vedno vsi skupaj tukaj in trdno verjamem, da si velika večina med nami želi, da bi tako tudi ostalo.
Pred več kot dvajsetimi leti smo se skupaj odločili, da bomo skupno pot nadaljevali še v nekoliko bolj intimni, a vendarle skupni družbi, za katero smo močno verjeli, da bo še prijaznejša in si jo morda takrat slikali skoraj nekoliko idilično.
In zdaj smo skupaj, kjer pač smo!
Velika večina tistega, kar so nam, kot družbeno potrebno in pravično, vcepljali v času naše osebnostne rasti, se danes kaže kot pravljica, ki se dejansko nikoli ni uresničila. Nikoli, na primer, nismo bili in ne bomo povsem enaki, pošteni, dobronamerni, premožni ali zgolj strpni do tistih, ki vse to nis(m)o. Prav tako, nikoli ne bomo imeli enakega in morda niti podobnega stališča do nekaterih pomembnih družbenih vprašanj. Vedno si bomo, eni bolj in drugi manj različni, pa vendar, neizpodbitno povezani v tistem, kar nas in nas tudi bo povezovalo še naprej. In to je, pripadnost naši družbi, temu našemu skupnemu podjetju, ki so ga na tej lokaciji gradili že naši predniki, nas učili globoko spoštljivega odnosa do njega in nam dopovedovali, da mu bomo pripadali do smrti, pa karkoli se nam bo pred tem še dogajalo.
Spoštovani, pomnimo torej eno, četudi ne velja čisto nič drugega na tem svetu, nam vedno ostane eno dejstvo, ki nam ga nihče ne more ne vzeti, niti tajkunizirati ali prodati na borzi, in sicer, da smo Slovenci in Slovenke, ki skupaj potrebujemo, gradimo, vzdržujemo in uživamo svojo skupno Slovenijo. Njo in samo njo. Prav ona in nobena druga, nas je rodila, dojila in vzgojila v to kar smo, tej moramo služiti in edino ta bo nekoč dokončno poskrbela in navsezadnje morda tudi požalovala za nami. Slovenija in vse kar je njeno, predvsem pa mi sami – Slovenci in Slovenke, je in smo tisto vezivo, ki nas povezuje in je tudi edino dovolj močno, da nas lahko pripravi do tega, da bomo vse svoje sposobnosti usmerili v življenje in napredek tega našega edinega, resnično skupnega podjetja.
Prijatelji in prijateljice, dovolite, da vam tako rečem, saj vas vendar vse tako dobro poznam; usojen nam je ta prostorček na svetu in neskončno hvaležni moramo biti dobremu Bogu ter vsem tistim glavam, jezikom in rokam, po katerih je deloval, da nam je pripravil to, v čemer zdaj živimo. Nič na svetu, se ne zgodi po naključju in tudi to, da smo kjer smo ima svoj namen, ki pa se nam včasih zdi preveč oddaljen ali celo izgubljen. Sedanji čas gotovo ni naklonjen tistemu v kar so verjeli naši predniki in še vedno verjame večina med nami, in to je skupno blagostanje ter mirno življenje v pravični in prijazni družbi. Marsikoga med nami se tudi že loteva malodušje ali celo obup, zlasti ko gleda, kako se naše vodstvo prepira, namesto da bi vlagalo prepotrebne napore v preživetje podjetja. Vendar, bodimo vztrajni in pogumni, takšni kot so bili naši predniki, naj nas navidezna brezizhodnost navda z novim, še močnejšim upanjem, smelostjo, optimizmom in še večjo vztrajnostjo ter delavoljnostjo, ki so bile vedno glavne značajske poteze Slovencev in Slovenk.
Dragi moji, naj vam, ob koncu zaželim in položim na srce še tisto, česar pogrešam med nami. In sicer tiste stare družabnosti, tovarištva in pripadnosti podjetju, ki smo jo vedno znali vzdrževati in na katero nas vežejo toliki lepi spomini. Tudi tega so nas učili naši stari slo-delavci in mojstri, ki jim nikoli ni bilo odveč prisluhniti sodelavcu in sočloveku ter mu v potrebi ali stiski pomagati, ob njegovem veselju pa si tudi vzeti urice časa in se poveseliti z njim. Pozabimo na vse zamere, ne kažimo s prstom česa kdo ni ali še ni naredil, ne iščimo nasprotnikov med sabo ampak dvignimo glave in poglejmo predvsem kje lahko poprimemo in naredimo nekaj za skupno dobro. Ne bodimo malenkostni in prepirljivi. Pogovarjajmo se tako da si gledamo v oči, povejmo vse kar nas teži, pa tudi poslušajmo in skušajmo razumeti, predvsem pa odpuščajmo, potrpimo in vedno delajmo samo dobro. Naj nam bo naš sosed ali bližnji merilo in ogledalo nas samih. Naj nam bo delo za skupnost ideal in vzor prizadevanj.
Edino skupaj lahko naredimo tisto česar si želimo in potrebujemo, edino skupaj lahko ustvarimo boljši svet, boljšo družbo in svetlo prihodnost za nas in vse tiste, ki stopajo ali pa bodo šele stopili pod skupno streho in na skupne poti, ki jim jih popravljamo in pripravljamo.
Naj živi slodelovanje – naj živi Slovenija.

Hvala za vse, kar mi pomenite, zelo vas imam rad in vam želim vse dobro še naprej-,
vaš slodelavec, Robi.

/zapis na temo "Socialni teden 2011"/

So what!

2011-09-21T12:18:00.000+02:00

Vlada je padla.

Brez panike ... v kratkem bomo objavili razpis za novo.

O neki trgovini ...

2011-09-20T20:11:00.000+02:00

... v kateri se davki plačujejo na Drugem svetu.

Padanje v nič

2011-09-16T13:31:00.002+02:00

Okrogla obletnica je gotovo neka priložnost za pregled prehojene poti. V bistvu je vsaka obletnica primerna za kaj takega ali pa tudi prav vsak dan. To je odvisno predvsem od tega kdo smo in kako radi se oziramo nazaj. Osebno, pogledov v vzvratno ogledalo ne maram preveč. Če že tako nanese, se spomnim marsičesa, vendar se lastnih spominov tudi hitro naveličam. Raje poslušam druge-, kar sem doživel sem pač doživel in v glavnem se mi ne ljubi niti misliti več na to. Ne vem zakaj. Ali se mi razmišljanje o preteklosti zdi tako brezupno ali pa sem preprosto naviti na sedanjik in mi je za ukvarjanje z minulim škoda časa. Lahko pa, da sem nekakšen mutant … človeštvo se baje sploh ne bi razvijalo, če jih ne bi bilo.
Kakorkoli, spomini se mi zdijo privatne knjižnice, ki včasih sicer kaj malega posodijo, velike večine pa nikoli in v bistvu jim gradivo predvsem krade prostor. Ampak, to je seveda moje mnenje …
Vendarle-, prav spomini, kakršnikoli so že, vedno puščajo neke neizbrisne odtise, zato so dejansko pomembnejši, kot se zdi. Spomini, poleg časov v katerih so nastali, gradijo še neke druge čase, pa naj bo to zavestno ali ne. Hoteli ali ne, stalno jih imamo pri sebi in enkrat delujejo kot zavest, drugič kot izkušnja in naslednjič morda kot strah. Prav ta kolesa našega zavedanja nam v veliki meri krojijo ta in tudi prihodnji čas. Nekako tako, kakor da ždimo v vodi in imamo nad gladino le glavo. To je ta naš zdaj in potem, vse ostalo je še vedno nekje zadaj, v preteklosti, pod gladino. Tako nekako je-, kadar se spominjamo ljudje.
Ko pa se začne spominjati kolektiv, takrat dobimo ritual. Nujna postane organizacija spomina, protokol, simbolika in red spominjanja. Spomin ni več zgolj prepuščen naključju, lastnim razpoloženjem ali osebnim prebliskom, ki ostanejo zapisani v ljudeh, ampak postane prazen prostor na katerem se gradi ali morda zgolj obnavlja neka skupinska zavest. Posamične pretekle podobe postanejo skupen simbol, po socialnih kapilarah se razlezejo na ničelni nivo na katerega skupnost spet začne postavljati neke nove hišice, saditi drevesca, nad vse pihati oblačke s komentarji ter seveda pošiljati vzročnostne puščice med vse te delčke. Spomin nekega naroda ali velike skupine ljudi, je dejansko scena za družbeno blok-shemo, ki predstavlja odnose in mejnike. Te si družbe postavljajo, na njih načrtujejo in morda se iz njih občasno celo kaj naučijo.
Tako, z večjo ali manjšo stopnjo iskrenosti delajo vsi in kajpak tudi Američani. Spominjajo se državljanske vojne, WWII, Hirošime, Apolla 11, Vietnama, Somalije, Kuvajta, Srbije, Afganistana, Iraka … nekoč se bodo tudi Libije in morda celo genocida svojih staroselcev … praktično že skoraj ni države na svetu, v kateri se Američani, v zadnjih sto letih ne bi bojevali, seveda pa ta trenutek vse presega zgolj en dogodek, ki ga ne bodo pozabili.
Zločin 9-11 je gotovo eden najbolj šokantnih ter analiziranih in dokumentiranih dogodkov moderne dobe in najbrž preprosto ni več okoliščine, ki z njim v zvezi še ni bila omenjena ali komentirana. Vendar, tega je že deset let in tam kamor je namerno napačna uporaba potniških letal, prinesla smrt in grozljivo razdejanje, je zdaj park, muzej in dva bazena. V bazenih voda nenehno pada-, se pogreza v nič in še nižje-, tako kot sta se takrat stolpa, ki na neskončni množici posnetkov, zapisov in predvsem spominov, še vedno znova in znova pogrezata. V zgodovini človeštva zagotovo ni bilo zgradb, katerih rušenje bi videlo toliko ljudi. Kakorkoli neobčutljivo se sliši, vendarle je treba priznati, da je bilo, v propagandnem smislu, načrtovanje tega dogodka genialno in da si bolj spektakularne, odmevne in cenene oglaševalske akcije, za promocijo nekih bizarnih idej, bržkone ni mogoče niti zamisliti, kaj šele izpeljati.
Če pa se že lotimo brskanja po spominih, potem se običajno sprašujemo tudi ali so bila nekdanja ravnanja smiselna in pravilna in kaj so vpletenim prinesla. V tem primeru, me zanima me, na primer-, kaj je po teh desetih letih drugače in kaj smo dobili tisti, ki smo takrat gledali kako letali izginjata v steklu.
S stališča namenov teroristov oziroma njihove organizacije Al Kaida, katere voditelj Osama bin Laden je dejansko šele tri leta po dogodku in leto in pol po tem, ko so ZDA že vodile invazijo na Irak, prevzel krivdo zanj-, je bil napad več kot uspešen, vendar taktično popolnoma zgrešen. Američani so se namreč zanj, muslimanom doma in po svetu, resnično kruto in nesorazmerno maščevali. V desetih letih so se sicer spremenile razmere na vseh treh vprašanjih, ki so takrat baje predstavljala glavne vzroke za napad na dvojčka, in sicer, podpora ZDA Izraelu, prisotnosti ameriških čet v Saudski Arabiji ter sankcije proti Iraku, vendar zelo verjetno ne tako, kot so si tisti, ki so se v zgodovino zapletli, predstavljali.
Pa si oglejmo sedanje politične razmere v zvezi teh treh vprašanj. Pogovori med Izraelci in Palestinci potekajo obetavno (v bistvu so zmeraj potekali), vendar ne zaradi Al Kajde, ampak kvečjemu zato, ker se je v ZDA zamenjal predsednik. Ameriške čete so se sicer umaknile iz Saudske Arabije, a žal prestavile v Afganistan in Irak, česar si Bin Laden gotovo ni želel. O sankcijah proti Iraku je škoda izgubljati besede. Ta država je bila preprosto izbrana za zgled ostalemu svetu ter potegnjena v vojne ambicije dveh globalnih spletkarjev, Tonyja Blaira in Georga Busha, z asistenco ostalega "svobodnega" sveta. V paketu z "demokratičnim" Afganistanom, Irak verjetno zdaj predstavlja radoživi globalni koktejl, ki bo še desetletja skrbel za to, da populacija teroristov na svetu, nikakor ne bo izumrla. Američani so sicer pokazali mišice in voljo do pretepanja, vendar mislim, da tako malo priljubljene, kot so ZDA v tem trenutku, niso bile še nikoli. Svet jih preprosto nima rad in se pretežno naslaja ob njihovih težavah. Sicer se jim vsi klanjajo, vendar je to popolnoma razumljivo, ker se nihče ne želi zameriti robavsom. Toliko o političnih dosežkih.
Zelo zanimivo je tudi področje globalne ekonomije. Zaradi ali pa, predvsem zaradi, vojnih pohodov od leta 2003 naprej, se je močno povečal ameriški javni dolg, ker se je država za vojaško interveniranje po svetu pač morala rapidno zadolževati. Zato je posredno, v največjem svetovnem denarnem agregatu prišlo do pomanjkanja virov za poganjanje lastnega gospodarstva. Banke so seveda, na vsesplošno presenečenje (!) omejile in hotele dobiti nazaj kredite, ki so jih prej velikodušno ponujale vsem. To je seveda bridko razgalilo ameriško hipotekarno zmešnjavo, kar se je, resnici na ljubo preprosto, nekoč moralo zgoditi. Mimogrede je to pokopalo investicijsko banko Lehman Brothers, ki je država tudi zaradi drage vojne v katero se je zapletla, ni mogla rešiti, ter povzročilo paniko na ameriških, potem pa seveda vseh finančnih trgih. Zaradi tega so se seveda na ramenih svojih vlad, razjokali špekulanti, torej banke vsega sveta vključno z našimi, in povzročilo krizo nelikvidnosti, nujnih dokapitalizacij in seveda groženj globalnimi bankroti, v kateri smo zdaj občepeli. Verižna reakcija problema javnih dolgov se je, kot kuga razširila po svetu in pokazala golo zadnjico kapitalizma, ki pa jo bomo kajpak, še dolgo morali pokrivati vsi z neposrednim ali posrednim znižanjem standarda. Globalno in časovno nevezano je sicer prišlo zgolj do nove prerazporeditve človeške gospodarske akumulacije, vendar žal predvsem tiste prihodnje in še to zaradi financiranja uničenja, ne pa gradnje. Torej dvojna škoda. Skratka, v teh desetih letih so svet uspeli zadolžiti do grla in povzročili gospodarsko zaostajanje celotnega zahoda ter še odprli vrata gospodarskim vampirjem včerajšnjega tretjega sveta.
Za konec razmišljanja o tej dvojno žalostni obletnici, se splača ozreti še po tem, kaj je kaj novega na področju človeških pravic. Tudi te so kajpak sledile standardom, ki so jih postavili Američani. Kdo pa drug? Torej-, poenostavljeno, če nas ne maraš, pozabi na svoje pravice. Imenovali te bomo "sovražni bojevnik" in počeli s tabo, kar bomo hoteli.
Letos bo minilo 63 let odkar je Generalna skupščina združenih narodov sprejela in razglasila Splošno deklaracija človekovih pravic. Sindrom Guantanamo, ki bo prav tako eden od nepozabnih simbolov minulega desetletja, kaže zgolj na neznosno lahkost rušenja tistega, kar je zapisano v njej, če se to nekomu, ki je dovolj močan in nor, zahoče. Bridko žalostno je predvsem dejstvo, da se na takšen nivo spusti država, ki je dejansko pobudnica in je veljala za garanta tistega, kar je tam zapisano. Če so torej oni pozabili na človeka, koliko lažje bodo to storili drugi? In to ne velja samo za države, kjer se morda še niso odločili za demokracijo. Zategovanje zanke na vratu gospe "svobode" se dogaja povsod, tudi v Evropi in tudi pri nas. Najbrž ni še nihče ocenil, za koliko so se, prav povsod, zaradi gospodarskih težav, spustili svetovni standardi varovanja človeškega dostojanstva. Staro dejstvo, ki se potrjuje prav sedaj je, da vsaka gospodarska kriza, zlasti če je tako kot sedanja povezana tudi s krhanjem splošnih moralnih vrednot, širi mrhovinarjem krila za prosto in inovativno presojanje o tem, kaj je prav in kaj ne. Lahko ostanete brez plače – pa nič, lahko ostanete brez pokojnine – pa nič, lahko postanete sovražnik, ker ste pač drugačni – pa spet nič …
Dogodek pred desetimi leti je žalosten, zelo žalosten - dogajanja v času od takrat pa še bolj. Žalostno je predvsem, da se potrjuje ravno tisto, kar smo dobro vedeli že tedaj, in sicer da svet že tako ali tako ni kaj prida, vsekakor pa ga je veliko lažje poslabšati, kakor izboljšati.

Kako smo kaj ...

2011-09-10T11:53:00.000+02:00

... odkrivamo na Drugem svetu.

Izposoja koles = super

2011-09-08T21:45:00.001+02:00

Razmigaš se, veliko vidiš ter ustaviš kadar in kjer hočeš.

Ali pa pelješ ... kjer drugi stojijo.

Če se ne moreš več jeziti, ...

2011-09-07T17:13:00.000+02:00

... se vsaj smej.

Kako je slišati, kadar kak Finec bruha?

2011-09-05T21:55:00.001+02:00

Slavna zgodba se bliža svoji deseti obletnici in vendarle šele zdaj postaja tisto, kar bi morala že zdavnaj biti, in sicer preizkus tožilcev in sodnikov, ne pa zgolj večno slepo črevo političnega žurnalizma. Naj pristojni (če je v tej državi sploh še kdo za kaj pristojen?) zgodbo vendarle v nekem razumnem času pripeljejo do konca, predstavijo dokaze, jih obranijo in sodišče naj končno tudi obsodi krivce.

Če jim pa ne uspe, potem naj utihnejo, začno delati kaj koristnega in nihče, ampak res nihče, naj nikoli več niti ne zine besedice "Patria" ...

O Združenih državah Evrope ...

2011-08-30T19:23:00.000+02:00

... na Drugem svetu.

"V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško." (Mt 16,23)

2011-08-28T16:40:00.003+02:00

Misliti človeško ali misliti na človeško? Razlika je, ali je pa tudi ni? Kakorkoli in kjerkoli mislim, gotovo mislim le človeško in tudi tisto kar mislim, je človeško. Tudi če se imenuje Božje, presežno ali kakorkoli, vselej pomeni izpeljavo iz nekega zaznavanja ali obdelavo nečesa, kar sem videl, slišal ali čutno prejel. Torej, po človeku-, človeško. Božje pride in je prišlo po Bogu.

Nekje sem prebral, da možgani večino kapacitet porabijo za pretvorbo vizualnih informacij v ustrezne umske prepoznave in da, šele potem, ko nekaj prepoznajo in sprejmejo, lahko s tem tudi kaj storijo. Če je na mizi kruh, ga moram najprej videti, prepoznati, primerjati z nečim za kar menim, da je užitno in šele potem začeti razmišljati, kaj bi z njim sploh počel. Moderne metode mučenja izkoriščajo učinek odvzema zaznav, kar človeške možgane, že po nekaj tednih, praktično izprazni. Nekaj-tedenska osama brez vidnih, slišnih in čutnih dražljajev naredi človeka vodljivega kakor dojenčka.

Zakaj torej Jezus graja Petra, ko se zavzame za njega? Zakaj je narobe, ko skuša apostol svojega učitelja in prijatelja odvrniti od zle usode, ki si jo je ta napovedal?

Jezus navidez zavrne skrb zanj, ker to nasprotuje temu, kar mu je namenil Oče, torej trpljenju kot daritvi lastnega življenja za rešitev vseh. Kako navidezno nasprotujoče je to proti tistemu, kar je dejansko sam počel ko je ozdravljal in oživljal? Takrat se je zavzemal za ravno tako drobna človeška življenja, ki so bila par let kasneje vseeno izgubljena.

Jezus – človek, je včasih težko razumljiv, vendar prav lahko, če njegove besede in ravnanja opazujemo kot odgovor na eno samo vprašanje. In to je, kaj je dobro za so-človeka? Tu ni nikoli dvoma, vedno se zgodi tisto kar je najboljše, tudi če razmere temu niso naklonjene. Oblastniku, ki mu je umrla hči, ni morda rekel, da bo življenje izgubil, kdor ga hoče rešiti, kakor nekoč učencem, ampak jo je preprosto oživil. Tisti, ki so že žalovali za njo, so se mu posmehovali in verjetno negodovali, ker je grobo vstopal v stare običaje. Če ne verjamete, si predstavljajte, kako bi bilo, če bi nek zdravilec prišel, na primer, na pogreb vašega sorodnika in začel goreče moliti za oživitev mrtvega; in v tistih časih je bila smrt ravno tako neizpodbitno dejstvo, kakor danes. Vendar Jezus stori natanko to kar se mu zdi prav, čeprav s tem šokira vse in se postavi proti primarnemu naravnemu redu. Pomembneje mu je pomagati žalostnim, kakor pustiti moč naravnemu dejstvu. Bog ima ljudi raje od zakonov, ki jih je sam postavil. Bog gotovo ni formalist.

Kaj nam hoče Učitelj s tem povedati? Prav gotovo ne tega, kar sicer že živimo in govorimo, torej, da je življenje edino in neskončno pomembno, da je vsak dan, ki ni popolno ukrojen po našem telesu ali duši, res tako nepovratno izgubljen. Zelo skrbimo da smo videti uspešni, zdravi in mladostni, vse za nek čas, ki kar naprej prihaja, dokler ne ugotovimo, da ga sicer nismo izgubili, ker ga nikoli nismo imeli, smo ga pa vedno odrivali nekam naprej-, na takrat, ko bomo res pripravljeni. To seveda nismo nikoli, nasprotno - čedalje manj smo pripravljeni in čedalje bolj razočarani. Kar je človeku največ, torej življenje, je za Boga zgolj agregatno stanje - trenutna bivanjska kategorija, ki je pomembna toliko, kolikor je usmerjena v večnost in služenje. Življenje je za Jezusa kakor zrak ali pijača. Daj ga tistemu, ki ga potrebuje, zakaj bi skoparil z njim. Življenje je božji dar, ki je veliko pre-lahko pridobljen, da bi bil namenjen zgolj nam. In tega Peter ni razumel in ne razumemo niti mi. Življenje je morda dano v uporabo posamezniku, vendar je namenjeno vsem. Kdor ga varuje le zase, ne jezi Boga, Jezus bi mu v svoji dobroti, morda dal še eno priložnost, žal pa ga ne uporablja za tisto čemur je resnično namenjeno.
Široki potrošnji.

Nekaj o tem, da bi bil že čas za spremembo vremena ...

2011-08-27T16:55:00.001+02:00

... na Drugem svetu.

I (really) don't like FB

2011-08-23T15:14:00.001+02:00

Priznam da me malo peče vest. Že kakšna dva meseca bo tega, kar sem de-aktiviral svoj račun na facebook-u, vendar prej o tem nisem obvestil svojih "prijateljev". Preprosto kar odklopil sem se. Mimogrede, če tega še niste poskusili, naj vam povem, da vas omrežje ne spusti kar tako iz svojega ljubečega objema in da se je dosti enostavneje prijaviti kakor odjaviti. Mislim, da sem moral postopek ponoviti kar trikrat v dveh dneh, poleg tega pa sem bil obveščen, da je moj profil le zamrznjen, da ne bom dobival novih obvestil ter da ga lahko spet aktiviram kadar hočem. Kompletna odjava, z izbrisom vseh podatkov očitno sploh ni predvidena. Med postopkom so se mi, kot podobe iz nočne more, še parkrat prikazale velike slike nekaterih mojih "prijateljev" s srce-parajočim opozorilom, da me bodo pogrešali. Res ganljivo-, v bistvu moraš biti skoraj brez srca, da se upreš takšnim izlivom prijateljstva, vendar sem se tako pač odločil in to definitivno.
Zdaj ugotavljam, da me nekaj ljudi, s katerimi sicer nikoli nisem bil osebni prijatelj, morda še znanec ne, so mi pa predlagali svoje prijateljstvo na FB in jaz sem ga potrdil, nekako čudno gleda. Hočem reči-, imam občutek da nekaterim mojih bivšim FB "prijateljem", s katerimi se sicer še naprej srečujem na cesti, v službi …, nekaj ni všeč. Ker so vljudni mi nihče nič ne reče in tudi spraševal nisem nikogar, ker sem pač mislil, da imajo ljudje morda malo slabši dan, sem pa to zadnjič zaslutil, iz izjave ene od "prijateljic" s katero sva v sorodu in še naprej v običajnih "žlahtnih" stikih. Ta mi je, tako mimogrede, omenila, da je že mislila, da samo z njo nočem biti več "prijatelj". Pazi ti to! Ta drek od FB mi jo je očitno torej zagodel še v slovo in obvestil moje "prijatelje", da jaz to nočem biti več, čeprav mi to sploh ni prišlo na pamet. Želel sem se le sporazumno razdreti poligamijo z FB, na katero sem padel brez veze pred kakšnima dvema letoma, ker me je nekdo pač povabil in sem bil "firbčen". Od takrat naprej sem objavil par komentarčkov, sličic in v glavnem vljudno odgovarjal ter sprejemal prijateljstva. Mislim, da nikomur nisem poslal prošnje in zadeva mi je začela zadnje čase do kraja presedati, ker sem začel dobivati serijo obvestil, da si "ta in ta" prijatelj nekaj misli o meni in če hočem izvedeti kaj, moram še sam povedati svoje mnenje o njem-, čeprav človeka osebno niti ne poznam, ipd. Tega seveda ne bom počel in v to me ne bo prepričal niti gospod Mark Zuckerberg, osebno.
Skratka, "družabno omrežje", ki mi nikoli ni bilo preveč všeč in sem ga imel zgolj za podaljšek poštnega predala, se mi je začelo vse bolj kazati kot "spletkarsko-propagandna mreža", kar očitno tudi je. Mislim, da bi takšnemu računalniškemu programu (saj gre zgolj za to in nič drugega) sploh morali prepovedati zlorabo lepe slovenske besede "prijatelj". Prijateljstvo je za mene nekaj povsem drugega kot mala ikona in nekaj komentarčkov.
To priliko bi izkoristil predvsem za to, da se vsem, ki so me kdaj povabili k FB "prijateljstvu", zahvalim in predvsem opravičim, ker vas nisem predhodno obvestil, da bom zapustil virtualno sosesko.
Dragi moji, verjemite mi, da nimam nič proti nikomur izmed vas in vsak mi lahko pride osebno na obisk, piše mejl ali me kar na cesti pocuka za rokav, le na FB pozabite name … jaz svoje prijatelje preveč cenim, da bi jih imel v stroju …

Nekaj o novem svetu ...

2011-08-22T17:23:00.000+02:00

... na Drugem svetu.

Re: Assúmptio.

2011-08-18T20:32:00.000+02:00

Skorajda šokiral me je odziv na skromen spletni pozdravček, ki sem ga namenil Božji Materi ob njenem največjem prazniku. Sestavljenka iz začetka stare antifone in majhne osebne priprošnje, pospremljena z nekaj sličicami procesije na Grački gori, je sprožila debato na ponekod sicer malce krivičnem, drugje pa spet bleščeče akademskem, v povprečju pa spoštovanja vrednem nivoju. Seveda si ne delam utvar, da je razburjenje povzročila skrajno nedolžna vsebina te objavice, kvečjemu to, da je do nje sploh prišlo in, o … groza, predvsem dejstvo, da je nanjo linkal DS. Komentatorska razprava je resnično vredna branja, vendar se iz spoštovanja do njene prvinske lepote vanjo ne bom spuščal, resnici na ljubo pa se temu niti ne čutim doraslega, nenazadnje se me sploh ne tiče ker sama vsebina, za katero sem seveda odgovoren, ni izrecno napadena.

Dejansko me fascinira predvsem fenomen verižne reakcije, ki jo takšna malenkost lahko povzroči. Najprej razmišljam-, da, v kolikor smatramo to objavo za provokativno – kar ni bil njen namen, potem se je provokacija nadaljevala z linkom DS ter seveda kronala s prvima dvema, izrazito kritičnima komentarjema. Torej, zasledujemo neke vrste domino efekt, ki izzveni šele ko se nasprotniki navzkrižno prerešetajo in spet umaknejo na svoje blogersko – komentatorske okope ali pa morda zgolj prestavijo na druga bojišča. Seveda se napeti obračun, ki smo mu priča, ne bi zgodil na mojem dvorišču, če tam vročekrvneži ne bi našli pravega povoda zanj.

In za kaj dejansko sploh gre? Rdeča nit komentarjev ni toliko vera, kot predvsem vprašanje, s kakšno pravico verniki javno izražajo svoja stališča. Zapis molitve na blogu, zame osebno, sicer ni prav nič bolj javno izražanje verskih stališč, kakor glasno izgovarjanje prošenj ali petje nabožnih pesmi na procesiji, vendar slednje običajno niti približno ne povzroči takšnega razburjenja. Ali pa ga morda vseeno, vendar ostane skrito v mislih in srcih, kar je po svoje seveda razumljivo, saj je prav gotovo nekaj popolnoma drugega osebno soočenje z resničnimi ljudmi, ki jih morda celo poznamo, kakor anonimno puščanje krvi neznancem v spletnem peskovniku.

Vsaj tako zanimiv pojav, kakor omenjen komentatorski obračun pa je tudi ponoven izbruh akutne alergije na pojave katoliških zapisov. Če bi napisal karkoli drugega, bi odziv, skoraj gotovo, ne mogel biti bolj polemičen. Resnično, ne razumem od kod takšna nestrpnost v ljudeh in kaj jo sproža?

Osebno sem veren. Tu niti ni pomembno kaj sploh najdem v veri, dejstvo je, da v veri ne najdem ničesar, kar bi me od nje odvračalo ali nasprotovalo mojim načelom in dejansko s tem nikomur nočem nič škoditi. Takšni so bili moji predniki, tako sem vzgojen, tako skušam živeti in učiti otroke in tako bo ostalo. Dejstvo, da kdaj kaj napišem o veri, se mi ne zdi nič bolj sporno, kot če pišem o politiki, znanosti, medčloveških odnosih ali pač čemerkoli, kar me pritegne.

Mnoge na videz ne moti vera ampak sama Cerkev. Tako vsaj trdijo. Mene ne, z njo nimam nobenih slabih izkušenj, prav tako zaupam ljudem, ki so ji posvetili svoja življenja. Cerkveno delovanje morda poznam celo bolje kot večina tistih, ki jo kritizirajo in meni osebno predstavlja predvsem okolje v katerem sem lahko veren, ki je posvečeno moji veri in kjer se srečujem s tistimi, ki so tudi takšni. Zakaj je Cerkev takšna kot je-, ne vprašajte mene, ampak zgodovino in ljudi, ki jo gradijo, prav tako kot če bi hoteli izvedeti zakaj je, na primer: neka država ali družba na sploh, takšna kot je. Moj odgovor je-: ker takšna pač je, ker so jo tako oblikovale razmere in predvsem ljudje, takšni kakor smo mi. Takšno smo našli in naše je kvečjemu, da poskrbimo, da za sabo ne bomo pustili še slabše.

Vsekakor pa, vsaj po mojem mnenju, pri nasprotovanju veri ali Cerkvi deluje še nekaj drugega in verjetno bolj zanimivega od poniglavih realsocialističnih argumentov njenih nasprotnikov. In sicer, kritikom, ki se slučajno neposredno obrnejo name, včasih rečem, da naj mi sicer ne zamerijo, vendar so zame vsi tisti, ki veri tako goreče in brez pravega razloga nasprotujejo, dejansko zgled za sicer neko konkurenčno, torej proti-katoliško veroizpoved, vendar jih vseeno občudujem in si jih želim posnemati v predani zavzetosti za njihovo stvar. Razlika med tistim, ki je proti veri ali cerkvi in mano je dejansko le takšna, kot je razlika med mano in mojim sosedom s katerim spiva pod isto streho, zgolj dvajset centimetrov narazen, vsak na svoji strani modularnega zidu, pa vendar nimava nič skupnega. Priznam tudi, da me nasprotniki vere zabavajo in nekako, skoraj romantično, spominjajo na apostola Pavla, ki je prav tako mnoge sovrstnike prekašal po strastni vnemi za očetna izročila, potem pa vendarle spoznal Jezusa Kristusa in postal vnet kristjan.

Kakorkoli, dragi moji, čestitam vam gorečnost za vašo vero, kakršnakoli že je, in se zahvaljujem Bogu zanjo – tudi če ni enaka moji, le da vam izpolnjuje srca in dela iz vas boljše ljudi.

Vsem spletnim iskalcem posvečam molitev …

Nebeški Oče,

Ti vidiš v naša srca in veš kaj resnično nosimo v njih,

varuj vse, ki iščemo svojo pot k ljudem in Tebi tudi s pomočjo elektronskih povezav.

Naj nas naša hrepenenja in prizadevanja vodijo v pravo smer,

naj nam dosežki novih tehnologij predstavljajo orodje za ustvarjanje prijazne in pravične družbe za vse ljudi,

naj Tvoja milost spremlja človeštvo, da bo znalo dosežke znanja in spretnosti uporabiti v korist in namen, ki si ga Ti podelil stvarstvu.

To te prosim, dobri in vsemogočni Bog,

po Kristusu, našem Gospodu,

ki s teboj živi in kraljuje vekomaj.

Amen.

Nekaj o družini in vrednotah ...

2011-08-17T18:08:00.000+02:00

... tokrat na Drugem svetu.

Pozdravljena, Kraljica

2011-08-15T13:34:00.002+02:00

Pozdravljena, Kraljica, mati usmiljenja,
življenje, veselje in upanje naše, pozdravljena!

Nebeška gospa, nihče ni spoznal Boga kakor Ti.

Naj ga, po Tvojem zgledu, spoznavamo tudi mi.

Naj mu, po Tvoji privolitvi, izročamo vse naše poti.

Tako aktivni časi …

2011-08-14T11:19:00.000+02:00

Se še spomnite vicev o lenih Črnogorcih? Smešni so se mi zdeli kvečjemu v rajnki Jugoslaviji, danes pa so nekako … nostalgični. Kakor za koga, seveda? Še vedno krožijo po spletu in verjetno marsikoga tudi zabavajo.

Človek je dejansko bitje počitka in prostega časa. Sploh ni važno kakšnega: počitnic, praznikov, prostih dni, fešt, zabušavanja, pavz, ležanja na plaži … terasi … pred televizijo, v družbi ali samoti, na kopnu, v hribih ali v toplih plitvinah … Samo, da se nekako ne dela ali pa kar tako ležerno troši čas.

Pravimo, da smo delovni, vpeti v obveznosti ali celo obremenjeni, vendar delo ni nikoli in nikjer cilj. Vseprisotna in iskrena je le želja po lagodnem in dobrem življenju, ne pa delo in trud. Če je že treba delati, potem se dela po bližnjicah in z nizkimi obrati. Tudi če kdo pravi, da mora stalno nekaj početi, me ne prepriča, morda je kvečjemu pedanten, požrešen, hoče imeti vse pod kontrolo, ne zaupa drugim in mora zato vse narediti sam ali pa preprosto nima miru, če kaj ne brklja.

V bistvu ni to nič novega-, še manj pomembnega, morda se je tega zgolj dobro zavedati, če se komu še ljubi razmišljati o tem, kakšen je svet zdaj in kakšen bo. Ni zelo verjetno da bo pravičen, še manj verjetno bo lep in prijeten za vse, prav gotovo pa ne bo posebej deloven in nekaterim bo zanesljivo dal dovolj možnosti za počitek in užitek, drugim pa … tudi … če ga le ne bodo jemali preveč resno.

Nekaj novega o Titu ...

2011-08-05T22:17:00.000+02:00

... če je sploh lahko še kaj novega, sem zapisal na Drugem svetu.

"Samoten je ta kraj in ura je že pozna …" (Mt 14,15b)

2011-08-03T23:23:00.001+02:00

Zemlja je v bistvu zelo samoten kraj. Delček stvarstva, ki se ga je oprijelo življenje med vso neskončno množico oprijemališč. Ta točka je bila izbrana kot nadgradnja neizmernim masam, energijam, morilski svetlobi in večnim nedoločenostim. Nadgradnja vsem gradnikom, od termonuklearnih zlitij do neskončnih razdalj.

To je majhen, kaotično in bizarno organiziran drobec zavedanja, zaciklan sam vase in podarjen prav nam, v prav tem trenutku. Če je kaj čudežno, potem je čudežno to, da se je v tej brezmejni in popolnoma odurni kolobociji utelesilo nekaj, kar je privzelo moj jaz, zavedanje in obstoj. Ne verjamem v naključje, da bi karkoli telesnega poiskalo ravno mene in mi dalo priložnost. Ne verjamem niti tega, da bi neka lupina naključno ujela dih, ki je nekje nosil klice ravno mojega duha. Neskončno enostavneje bi me bilo pozabiti, zanemariti ali zgolj spregledati zaprtega v stari konzervi na spodnji polici shrambe. In vendar ne – uspelo je meni in vam, odprlo pokrov ravno nad nami in nam podelilo milost in priložnost.

Nič ni naključnega. Tudi tisti, ki so šli za Gospodom so mislili, da so tam zgolj zaradi tega, ker pač so. Tako slučajno. Niso se zavedali, da so bistven del dogajanja, da je njihova vloga zvezna in ključna. Takšna kot zdaj in tu. Gospod bi kruh verjetno lahko ustvaril tudi iz ničesar ali pa iz kamenja, vendar je nalogo dal njim: "Vi jim dajte jesti!" V tem trenutku, ki je prav naš, bi nas lahko tudi pogubil ali zapustil, pa nas ne.

Tukaj nismo po naključju, gotovo ne samo zato, da bi vzcveteli in naslednji hip uveneli. Tukaj smo zato ker je tako hotel, ker je prav nas izbral za partnerje. Določil nas je za tiste, ki jim zaupa pomembno nalogo: vzdrževati in ustvarjati možnosti. Življenju-, kajpak.

Dajajte jim jesti – to je naša edina možnost.

Spet nekaj o Breiviku, pa o Pankrtih, ki še vedno govorijo tako kot nekoč ...

2011-08-03T00:01:00.002+02:00

... sem objavil na Drugem svetu.

Nekaj o javnem dolgu ...

2011-07-27T00:52:00.002+02:00

... sem objavil na Drugem svetu, preden grem na morje.

Potem bom dal pa nekaj časa mir ...

... je morda kdo rekel hvala Bogu?

Nekaj o Breivik-u ...

2011-07-25T18:23:00.000+02:00

... sem objavil na Drugem svetu.

Nekaj o Pahorjevem obisku na Bližnjem vzhodu ...

2011-07-25T17:53:00.000+02:00

... sem objavil na Drugem svetu.

Poslušno srce mi daj Gospod

2011-07-24T15:38:00.000+02:00

"Glej, dal ti bom modro in razumno srce, takó da ni bilo tebi enakega pred tabo in ne bo vstal tebi enak za tabo." (1 Kr 3,12)

Takšno srečo, kot jo je imel Salomon, je imelo le malo ljudi. Pravzaprav ne vem za nobenega, ki bi se mu v sanjah pokazal Bog in ga vprašal česa si želi. Nekaterim je sicer kaj naročal ali sporočal, po željah pa običajno ni spraševal.

V bistvu tudi Salomon, kot veren človek ni počel drugega, kakor mi. Bogu je povedal svoje želje in ta mu jih je izpolnil. Preprosto, pa vendar dovolj za vse življenje in celo večnost.

Verniki se v bistvu vedno trudimo Bogu sporočati svoje želje in razumeti kaj hoče od nas. Bistvo vere je dejansko komunikacija z Bogom, vse ostalo je tisto, kar naj bi jo olajšalo. Vemo, da nas na nek način priteguje in nagovarja, vendar smo velikokrat kakor gluhi ali nemi. Moti nas hrup lastnega življenja ali pa nam je pretežko potrpeti v tišini, ki zavlada, ko umaknemo od sebe vse, kar naj bi nas zapolnjevalo, pa nas morda le bega.

Kralj Salomon je prosil za poslušno srce in bil uslišan. Vendar s komaj opazno, a vendarle pomembno razliko: prosil je za poslušno, Gospod pa mu je podelil modro in razumno srce. Nam, ki smo tako vajeni poslušati besede, da ne slišimo srca, se zdi morda razlika bistvena. Poslušno, modro in razumno so za naše dojemanje še vedno različni in nepovezani pridevniki, ki označujejo različna stanja, vendar v razmerjih tistega, ki ima moč, da vse izenači, te razlike izginejo kakor rosa. Moder in razumen je tisti, ki posluša in obratno: tistega, ki posluša, odlikujeta modrost in razumnost; in to je dejansko tisti pravi prevajalni stroj za pogovor z Bogom. Večna zapoved poslušnosti.

To, da je Bog nagovoril Salomona morda sploh ni bil izraz tega, da ga je imel toliko rajši kakor druge med katerimi smo zdaj znašli tudi mi, kakor izraz globoke Salomonove poslušnosti. Salomon je poslušal in poslušal. Ničesar ni prosil, ker je čakal, da ga Bog najprej povabi k besedi, in imel je prav, dočakal je vabilo in svojo veliko priložnost.

Kadar se mi pogovarjamo z Bogom, ga najprej kaj prosimo, za poslušanje odgovora ali nagovora, pa nam že zmanjka potrpljenja. Bodite brez skrbi, nebeški Oče zagotovo sliši naše prošnje tudi, ko še niso izgovorjene in ve kaj je v naših srcih. Vendar ne bodimo neučakani. Morda je za tisto, kar prosimo, dovolj le njegova beseda, tako, kot je bila dovolj tistemu stotniku, vendar nas pač ne dohiti, ker ji prehitro uidemo nazaj v hrup sveta.

Za pogovor si je treba vzeti čas. Kdor hoče govoriti, naj najprej posluša.

Mørk Norge

2011-07-23T15:16:00.000+02:00

Če hočete najti nekoga, ki vas sploh ne pozna, vendar vas je vseeno pripravljen hladnokrvno likvidirati zaradi nekakšnega prepričanja, lahko prihranite denar, ker vam ni treba potovati v Afganistan ali kakšno podobno destinacijo, ki so jo morda že pred vami odkrile "US troops". Sploh ne, prav lahko se zgodi, da boste pot tja in nazaj preživeli brez posebnih težav, razen pričakovanih "logističnih" zapletov z vizumi, letali, vlaki, ki ne vozijo, morebitnimi tatovi in kajpak, policisti, ki tako ali tako vedno nekaj iščejo. Trditi si upam, da v Kabulu ali Bagdadu, v odstotku ne živi prav nič več norcev, ki bi bili pripravljeni sprožiti bombo v centru mesta ali rafal v otroškem kampu, kot v Oslu ali Ljubljani. Uničevalna sla je nekaj univerzalnega in odstotek ljudi, ki ji podležejo, poleg tega, da je združena z možnostjo, da do orožja sploh pridejo, je svetovna konstanta. Prepričan sem, da tu niso zelo revni prav nič bolj nevarni kakor zelo bogati. Morda celo nasprotno. Mislim, da navkljub prepričanju, ki ga širijo zagovorniki intervencionizmov vseh barv in vrst, v deželah obilja lažje najdeš samovšečne obupance, ki očitno želijo doseči venec slave s tako zavrženimi dejanji in ne nazadnje, imajo celo denar ter dovolj možnosti, da legalno pridejo do avtomatskega orožja in obilice surovin za izdelavo morilskih naprav. Skratka, potencialni uničevalci vsega svetega so nenehno med nami in pestujejo v sebi svoje peklenske zamisli. Nekoč se pač zgodi nekaj, kar jih spravi v akcijo in iz potencialnih dobimo realne morilce. Prave človeške tempirane bombe.

ldeološka pripadnost ali prepričanje je, za moje pojme, pri tem popolnoma zanemarljiva, kar se je najbolj pokazalo prav na primeru Andersa Behringa Breivika. Policija in mediji so ga zelo hitro prepoznali kot "katoliškega fundamentalista", vendar priznam, da nisem vedel, da kaj takšnega sploh obstoja. V nadaljevanju ga potem razglašajo sicer tudi za nekdanjega prostozidarja in kdor o katoliški cerkvi ve vsaj toliko kot piše na grafitih, mu je lahko jasno, da imajo prostozidarji tako radi cerkev, kot je imel, na primer Hitler rad Žide. Resnici na ljubo, če to komu sploh kaj pomeni je uradna norveška vera protestantska in katoličanov je na Norveškem, med skoraj 5 milijonsko populacijo, zgolj 57.000. Morda je zanimivo tudi, da je muslimanov kar 150.000 in verjel bi, da njihovo število raste hitreje kakor katoliško.

Seveda ni mogoče zanikati možnosti, da je bil Breivik ravno katoličan, vendar bi bil to potem zgolj dokaz več, kako daleč so takšna dejanja od sleherne zveze z vero. Osebno se namreč štejem za katoličana, zato me resnično moti, če kaj tako zavrženega povezujejo z vero. Zdaj razumem in verjamem, da podobno čutijo tudi muslimani, ki v veliki večini prav tako nimajo pojma o tem, kaj teroristi sploh hočejo in trepetajo pred njimi, tako kot vsi drugi na svetu. Fundamentalizem je kvečjemu skupna vera v hudiča, vseh tistih, ki mu pripadajo, ne glede na to h kateri cerkvi se prištevajo.

Zanimivo pa se mi zdi, da ob tako tragičnih dogodkih, tako v ZDA, kot drugje po svetu in zdaj celo v deželi, ki razglaša nobelovce za mir, nikoli ne pride do realizacije ideje o popolni prepovedi posedovanja orožja. Nikakor in nikoli nisem namreč mogel razumeti, zakaj nekateri ljudje v času, ko ni vojne, sploh potrebujejo orožje in, da jim družba kaj takšnega celo dovoljuje. Jaz osebno bi orožje pobral celo lovcem in ga shranil na policiji, da o ostalih sploh ne govorim. Posedovanje orožja bi razglasil za prekršek, ki sploh ne bi poznal drugačne kazni od zaporne. Lovcem bi izdajal orožje začasno za čas lova in še to z obvezno opravljenim alkotestom.

Kruto ali ne, vendar pri tej zadevi, kot pri marsikateri drugi, pač velja, da "prilika dela tatu". Če na Norveškem ta morilec, v trenutku, ko mu je tako prišlo na bolne možgane, ne bi mogel takoj prijeti brzostrelke v roke in oditi na morilski pohod, potem bi 80 mladih ljudi morda še živelo.

Kakorkoli-, takšne tragedije, po mojem mnenju, postajajo v svetu pogostejše in zelo verjetno pred njimi ni imun nihče. V Sloveniji je, stokrat hvala Bogu, zaenkrat še nismo doživeli in molim, da je ne bomo nikoli, ni pa izključeno. Podoben norec nam je nekoč že ubil kandidata za predsednika republike.

Dokler bo dostopnost do orožja po svetu tako preprosta, potem tudi ni pričakovati, da se bo kjerkoli kaj spremenilo na bolje. Torej pozor – med nami so vedno nekateri, ki so pripravljeni streljati brez razloga in morda ste prav vi njihova naslednja tarča …

Europa, über alles …

2011-07-22T21:33:00.002+02:00

Tudi bleščeče pero Ervina Hladnika Miharčiča opaža oblake, ki se zgrinjajo nad Evropo in zanimivo, očitno vidi rešitev v razvoju družbe na srednjeveških osnovah:

Razvoj Evrope je šel v smer, ki se je zdela za njene državljane varna. Ideja je bila, da bo današnji dan enak včerajšnjemu, jutrišnji pa današnjemu, razen avgusta, ko gremo vsi na počitnice v Španijo, Italijo ali Grčijo, ki so bile organizirane kot evropska letovišča.

…

Zdaj bi se človek skoraj strinjal s papežem, da je evropski kontinent zajela kriza vrednot. Le da se ne kaže v morali, ampak v zahtevah po reformi socialnih sistemov in varčevalnih ukrepih.

…

Če naj si kontinent uspešno obrne razvojno spiralo, so potrebne radikalne reforme in mora družbo razumeti kot eksperimentalno okolje za preizkušanje poslovnih modelov. Ni nobenega razloga, da bi državljane obravnavali drugače kot delovno silo v podjetjih.

…

Stroške volitev je mogoče za polovico zmanjšati z ukinitvijo volilne pravice za ženske. S tem bi tudi demokracija izgubila smisel. To je najdražji in najmanj učinkovit politični sistem vseh časov.

Nisem sicer povsem prepričan, kje spoštovani pisec konča z realnimi ocenami in začne z ironijo, vendar je izhodišče vseeno jasno. Več kot očitno je, da se je evropska družba znašla pred težavami, ki morda niti niso sistemske narave, vsekakor pa na njihov pojav in intenzivnost sistem ni dovolj dobro pripravljen. Problem projekta "Evropa" gotovo ni toliko v konceptualni napačnosti ali objektivnih pomanjkljivostih, kot v (pre-)velikih pričakovanjih na katerih je rastel. Predvsem rastel, zakaj nujno je razlikovati med nastankom in rastjo in prav iz te razlike dejansko lahko izhaja tudi perspektiva njegove ohranitve. Nastanek unije je bilo gospodarsko-eksistencialno dejanje, tako kakor je nastanek katerekoli družbene skupine še vedno, neposredno ali posredno, predvsem gospodarsko-eksistencialno dejanje. Ljudje smo gospodarska bitja, pa če se tega zavedamo ali ne, in če žestopamo v zvezo, nas v to vodijo zgolj ali predvsem samoohranitveni nagoni. V primeru Evrope, je bil duh kolektivizma pravočasno zbujen in politično dovolj privlačen-, zlasti zato, ker je dal naboj in identiteto ideološko izčrpani ter v drugi svetovni vojni, sramotno ponižani evropski družbi. Evropa se je v prvi polovici 19. stoletja dokončno izkazala nesposobno reševanja lastnih težav in s tem izgubila suverenost, ki je niti slučajno še ni dobila nazaj. Nasprotno, mislim, da naša odvisnost od vojaške, naftne in bančne politike Združenih držav Amerike, ni bila še nikoli večja, kot prav zdaj. Če se katerikoli od teh treh elementov v ZDA zamaje, se bo to nujno zgodilo tudi na tej strani Atlantika.

Evropski koncept dejansko predstavlja obliž na rano starega ponosa in je, resnici na ljubo, pravzaprav izjemen uspeh povezovanja konkurenčnih družb. Ta je različna in tradicionalno konfliktno nastrojena plemena, preprosto navdušil z obljubo boljšega življenja in te privlačnosti tudi po več kot pol stoletja še ni izgubil, čeravno se tudi ta vse bolj zdi podobna zavarovalniški propagandni kampanji. Ta nas z idiličnimi podobami srečnih družinic, ki se žogajo na zeleni travici pred urejenimi hiškami, prepričuje v koristnost sklenitve dodatnega zavarovanja, ki se mu v našem primeru reče "pripadnost evropski ideji". Ključno neodgovorjeno vprašanje, pa je seveda, koliko je takšen podvig sploh iskreno koristen in koliko le prisilno solidaren ter kdaj se, kot tak lahko tudi sesuje.

Ljudi ni težko navdušiti nad lepimi zgradbami, avtomobili in veličastnim življenjskim slogom. Vsi na svetu, brez izjeme, bi namreč radi živeli v urejenih in miroljubnih družbah, ki vsaj deklarativno varujejo širok paket, predvsem ekonomskih pravic.

Žal pa se trenutno ta povezovalni naboj zdi oslabljen, evropska družba, ki se sooča z gospodarskimi težavami, pa zbegana in razdvojena. V raju so se namreč težave pojavile tam, kjer se nikakor ne bi smele. In sicer, prav na področju blaginje. Raj lahko izgubi vse druge atribute, le polnih skled v njem ne sme zmanjkati. Nič ne udari bolj temeljito, kot padanje standarda. Po svetu ljudje, brez posebnih težav še vedno živijo v fevdalnih, sužnjelastniških, kastnih, plemenskih, diktatorskih ali strahotno razredno razdeljenih družbah, če se jim le godi nekako primerljivo dobro in vidijo upanje, da s svojim delom znosno živijo. Tistim, ki so zadovoljni s svojim standardom, lahko mirno odrekaš številne druge pravice, pa se te ne bodo naveličali.

Današnji svet obvladujeta dve nasilni filozofiji; ena, ki igra na zagotavljanje visokega standarda kot samoumevnega in ga varuje tudi s svetovnim intervencionizmom in šok-terapijami, če je treba, ter druga, ki je v osnovi ravno tako brutalna, vendar usmerjena predvsem navznoter in bogati na račun izkoriščanja lastnih virov in prebivalstva.

Unija dejansko ni ne eno in ne drugo, rada bi živela dobro in takšen občutek vzbudila tudi pri svojih prebivalcih. V letih svoje rasti je postala konkurenčna predvsem zaradi občudovanja, ki ga je znala prebuditi v tistih, ki še nismo bili zraven. Zdaj, ko smo zraven, pa ugotavljamo, da si dejansko nismo želeli nič drugega razen polne sklede, ki pa se umika. S tem se žal umika tudi smisel, ki ga vidimo v tem.

Veste, kako sem se že naveličal tega dobrega življenja – ko sem bil mlad, so govorili, da moramo šparati, ker smo prej preveč dobro živeli in potem smo šli iz Yuge. Zdaj smo v EU, jaz sem v sem srednjih let in spet mi govorijo isto. Ne vem, kje je torej tisto dobro življenje, zaradi katerega bom moral šparati, ko bom star in ki mi ga bodo očitali otroci?

Dragi Evropejci, kaj naj vam rečem – poleg vlade, ki je očitno takšna kot vse evropske in nas, v povprečju torej vodi v skupno bedo, pa le imamo nekaj, česar vi nimate. In sicer izkušnjo izstopa. Vi namreč še nikoli niste izstopili od nekod, kjer vam je šlo na videz dobro, mi smo pa že. Ne bi bilo dobro, če bi nam bilo predolgo predobro …

Šparanje za vsako ceno!

2011-07-20T18:57:00.001+02:00

"Varčevanje v javnem sektorju" je slogan, ki najbrž, skupaj s sopomenkama: "zmanjševanje in racionalizacija", premočno vodi med vsemi "programskimi" floskulami politikov in "strokovnjakov", oziroma tistih, ki jim je nerodno priznati, da so prav tako zgolj neke vrste politiki. Njena frekvenca pojavljanja običajno intenzivira pred volitvami ali v kriznih časih in bi prav lahko predstavljala kriterij za stanje družbenih pričakovanj. Dnevna novica bi se torej glasila: "Dragi gledalci, po poročilu agencije … te in te … smo danes na stopnji 30 pojavov VJS v standardni košarici medijev … sledi napoved za konec tedna …"

To besedovanje me nekoliko spominja na težave tistega, ki zaprt sedi na straniščni školjki ter obupno skuša usmerjati aktivnosti zadnjega odseka svojih prebavil. Tik pred tem, da bi "veliki preboj" le uspel, pa mu zmanjka moči ali volje in razočaran zapusti prostor trpljenja. Ostane sicer upanje, da prihaja tisti veliki trenutek, ko mu bo, dobesedno šlo vse gladko, vendar ne pride sam od sebe. Potrebno je preveriti prehrambene in gibalne navade, ali pa če, vse skupaj le ni spremljevalni pojav kakšne druge bolezni, ki se je morda polotila organizma, po potrebi pa seveda uporabiti kakšno zdravilo.

In v javni upravi je ravno tako: tisti, ki ne bo začel z zakonskim poenostavljanjem postopkov, ki jih "administrativna" uprava mora izvajati ali nižanjem standardov, ki jih "storitvena" uprava mora zagotavljati, pač ne bo naredil nič in bo še naprej lahko zgolj kvasil neumnosti o tem, kako veliki prihranki nas čakajo … seveda, takrat ko bo šlo vse gladko.

Scholae cantorum

2011-07-18T18:52:00.001+02:00

Težko si predstavljam kaj, na eni strani bolj človeškega in, na drugi, bolj vzvišenega od glasbe. To čemur mi rečemo glasba, drugim živim vrstam pomeni le malo ali popolnoma nič. Tiste, ki slišijo, slišijo drugače kakor mi, če pa že slišijo podobno, potem dojemajo drugače. Morda jim čas in s tem ritmi preprosto ne tečejo tako kot nam, morda pa jim zvok pomeni le priložnost za obrok ali nevarnost, da to sami postanejo.

Glasba so trenutki tišine, ki jih prekinjajo toni in ti dejansko niso prav nič drugačni od šuma vetra, ki premika drevesne liste ali kapljanja kapljic, ki se v temi odlepljajo od kapnikov in padajo v delčku svojega večnega kroženja.

Tako, mimo poslušanja, sem nekje prebral zanimivo ugotovitev, da je vsa voda, kar jo kdajkoli bo na tem svetu, dejansko že tu. Nova sploh ne nastaja več. Po svoje se sliši kar malce srhljivo in vendar nekako odrešujoče. Tako … nekako brezkončno dokončno. Če je voda, kot vir življenja, kar vsekakor je, že vsa tukaj, potemtakem je torej tudi življenje, kar ga je lahko, vse tukaj. Trenutno sicer nastopa v različnih agregatnih stanjih-, morda kot nerojeno, živo in zaspalo, prav kakor para, voda in led, vendar je, kolikor ga pač je in ga kadarkoli bo, že tu. Toliko, kolikor je bilo vdahnjenega v nosnice sveta med večerom in jutrom tretjega dne in ravno toliko, kolikor bo nekoč vrnjenega Kreatorju.

Tako je tudi z zvoki – prav vsi so tu nekje. Nekateri so se že zgodili, druge slišimo in tretji šele, ali pa spet, prihajajo. Kakor čas, zrak ali voda … stalno krožijo, se sestavljajo in razpadajo, porajajo v vriskanju in umirajo v hropenju. Gre za vrtenje enih in istih elementov, ponavljanje enakih trenutkov, večno prebiranje jagod rožnega venca ali nevm nad besedo molitve. In to je torej koral; nekaj kar nastane, ko element nič postane ton, se uvede v prostor in čas, postoji tu in tam, se spet umakne, vmes objema, ovija in odteguje, postane dominanta, zraste do vrhunca, zavre v kakšnem energijskem žepku, se izjoče do dna globin in končno zamre prav tam, kjer se je rodil. Na baznem elementu nič. Nekje na suhi steptani zemlji, točki poljuba Božje stopinje ali tisti drži, ki edina pristoji človeku, ko se pač znajde pred obličjem Najvišjega.

Zvok se osvobodi šele, ko se usužnji v smisel.

Prej je samo nesmiseln.