Zanimivo je, da hvaležnost pomeni, da nekoga priznavamo, da ima moč nad vsem tistim, kar nas opleta in zapleta, kar usmerja naše življenje ali pa vsaj mislimo da ga. In tu je neka razlika, namreč tisti, ki ne verjame, da obstoja kaj takega kar bi življenje usmerjalo, kar bi določalo pot in mu narekovalo cilj ali pa imelo vse to že nekje zapisano, tisti nima biti za kaj hvaležen. Tisti lahko verjame, da je vse le predmet naključij ali igre okoliščin. Lahko verjame, da je on sam le preplet silnic in vplivov, ki se na nek čuden način nekoč in nekje zvrtinčijo, skrotovičijo in postanejo klobčič, ki je on sam. Nekoč se bo razvozlal ali razpadel, nekoč se bo odkotalil in razmotal v večnost in morda tam postal del nekega novega vozlička, ali pa preprost le del niča. Večnega in nepredirnega niča.
Drugi, ki verjamemo, da so naši koraki prešteti, da so naši pogledi vnaprej usmerjeni in da so tudi naše misli nekomu znane, tisti pa smo lahko hvaležni zgolj zato, da se je vse sploh uresničilo. Hvaležni smo lahko, da obstaja načrt in nekdo, ki stoji za njim, še posebej pa, da smo mi del njega. Hvaležen sem lahko, da sem izbran, da sem del celote, ki bi sicer zlahka in prav dobro delovala tudi brez mene pa vendar sem jaz osebno tisti, ki sem izbran in postavljen vanjo.
Dobri Bog, hvala Ti, ker si me postavil v ta čas in prostor, ki si ga Ti sam izbral in ki je tako zelo primeren zame, da mi je lahko tako dobro, da zmorem biti hvaležen za to.
Ustvaril si me za resničnost tega časa in samo Ti veš, kdaj se bo dopolnila. Hvaležen sem Ti, ker Ti zaupam in vem, da je tako tudi najbolj prav.
