Skidaj.si

Verjetno bi moral napisati nekaj v smislu, kako zelo so moja jutra sveža, spočita, še neomadeževana in polna megličaste mehkobe v oknih, orosenih s toplim dihom pričakovanj. Pa ne bom. Lagati se ne sme. Nima smisla, komu na čast? Pač ni tako … pri meni že ne.
Jutra so zame nekako … naporna … že sama od sebe, brez morebitnih dodatnih zadolžitev s prisilno evakuacijo ostalih družinskih članov iz cone spanja v kraljestvo bleščave luči. Jutra me nikoli niso navduševala niti očarala ali bognedaj celo navdajala z optimizmom. Z njimi sem se kvečjemu hladno in neosebno sprijaznil, včasih pa še to ne.
Morebitnim bralcem bom zaupal skrivnost. Včasih cel dan prespim. Kar potem tava naokrog je le telo, korpus, ki deluje samodejno, samoodbojno, kot žogica v fliperju. Mašina poskrbi za vse. Kamor me odbije, tja se skotalim. Neverjetno, a rezultati so običajno celo nad pričakovanji. Če deluješ po principu vztrajnosti dosežeš dostikrat več kot s premišljenimi koraki.
Jutro me vedno znova preseneti, najde nepripravljenega, skoraj šokira. Vedno se ga moram najprej nekako navaditi, priučiti, ujeti in ujahati svojo zaspano nrav ter jo prisiliti v lahen dnevni drnec.
Res da sicer pogojno, obratno sorazmerno v odvisnosti od časa dokončanja večerno-nočnih bdenj, vendar vseeno raje vstanem nekoliko prej. Samo da imam še čas za posebno jutranje obredje, vstajenski ritual, hibrid med avtosugestivnimi prijemi in brivsko-očiščevalnimi intervencami, po možnosti v kombinaciji s piratsko kopijo čajanke. In če mi vse to uspe zložiti v skopo jutranjo minutažo je še vedno komaj dovolj spodbudno za tiho in bridko slovo.
Kaj se pravzaprav dogaja znotraj suhoparnih jutranjih zagonskih postopkov?
Običajno se nekako do britja dovolim predati bolečini, žalosti zaradi soočenja z neskladjem med ideali in resničnostjo bivanja …nekakšnemu primarnemu svetobolju. Ta občutja se kot igrivi tolmunček v veceju prelijejo v sekundarni realizem, ki se pojavno izkazuje predvsem v priznavanju, upoštevanju dejstev in uresničljivih možnosti, sprijaznenju s tem kar je, če sploh kaj je? Torej … bo treba … ni druge! No, pričakovano je sklepna faza lahko le terciarni pragmatizem, nadgrajen s samožrtvovalno slo. Spoznanje, da je edino smiselno vreči lastno telo na plano in ga prestaviti tja kamor je treba ter prisiliti v družbenokoristno početje. Vsa upanja na kakšen drugačen razplet so jalova. Je pač treba.
In včeraj je bilo treba že takoj. Potrebno se je bilo precej odločiti. Zatečena situacija je zahtevala ukrepanje. Ničesar se ni dalo več spremeniti. Čas za kaj drugače je bil že izgubljen. Skušal se iskati primernega krivca, ki bi mi odgovarjal za težave ter morebitno izgubo energijeinčasa. Pa nič. Nisem ga našel. Sam sredi težav.
Ko si načet in potreben pomoči ne bo nikogar. Temu se v fiziki reče zakon gravitacije težav.
No, lahko se pohvalim, da sem le uspel premagati notranje nasprotnike. Lastno opozicijo. Hudičke, ki so mi tiho šepetali v uho "Pusti vse skupaj, saj to ni tvoj problem …naj se kdo drug muči …"
Ni bilo lahko ampak naši so zmagali. Odločitev za akcijo je bila takojšnja in tudi ročno, po okončinah pričujočega pisca, brez odlašanja izpeljana.
Torej … vzel sem lopato in odkidal sneg izpred vrat.
Lahko bi šel nazaj spat in počakal na odjugo. Naslednjič mogoče bom.